Prav ta izraz mi je prvi padel na pamet, ko sem v medijih prebrala novici, da namerava Janševa vlada premestiti sedež ministrstva za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj v Maribor, medtem ko si je minister Borut Rončević zaželel, da bi po novem ministrstvo za izobraževanje preselil v Novo mesto.

Oba ministra in vlada v celoti te selitve zagovarjajo s tem, naj bi tako prispevali k policentričnemu razvoju države. Pa je to res?

Če nič drugega, je ta odločitev zagotovo nepremišljena in zaletava. Zakaj?

Že sama ministrica za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj dr. Monika Kirbiš Rojs, ki si je pred mesecem dni prišla ogledat prostore, ki naj bi jih zasedalo ministrstvo v Mariboru, je pri tem izjavila: »Število delovnih mest, ki bodo po selitvi sedeža locirana v Mariboru, bo predmet podrobnejših organizacijskih načrtov. V naslednjih fazah bo treba opraviti pregled organizacijskih, finančnih in kadrovskih vidikov selitve.«

Torej, pred odločitvijo za selitev niso bile narejene nobene analize! Niti tega ne vedo, kdo in zakaj naj bi res delal v Mariboru, ne pa v Ljubljani, kjer to ministrstvo deluje že dolga leta. Kajti če ni narejenih nobenih analiz, zakaj je sploh potrebna selitev, saj je že vnaprej jasno, da bo ta preselitev stala ogromno in da se večina zaposlenih ne bo mogla preseliti ali pa se celo vsak dan voziti v službo v Maribor.

Ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj naj bi imelo okoli 250 zaposlenih. Del zaposlenih izvira iz nekdanje Službe vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, del pa je bil prenesen z drugih ministrstev ob reorganizacijah. Za zdaj ministrica pravi, da bo del zaposlenih ostal v Ljubljani, del pa se bo selil v Maribor.

Mnogi javni uslužbenci se na ministrstva, ki so v osrednji Sloveniji, vozijo z vseh delov države. Si predstavljate nekoga, ki bi moral hoditi v službo iz Kopra v Maribor, ali pa župane iz Gorenjske, Primorske in Notranjske, ki se bodo morali (v sedanjih razmerah na naših avtocestah) voziti v Maribor na sestanke z vodstvom ministrstva po nekaj ur.

Selitev in reorganizacija ministrstva bo zagotovo trajala nekaj mesecev. Ves ta čas pa bo njegovo delo močno oslabljeno, kar utegne imeti usodne posledice za številne projekte evropskih kohezijskih sredstev. Evropa ima jasno določene roke, v katerih morajo biti projekti izvedeni, in ni logično, da se bodo morali zaposleni javni uslužbenci mesece prednostno ukvarjati s selitvijo namesto s pridobivanjem evropskega denarja.

In končno, zakaj je prav Maribor najprimernejše mesto za sedež tega ministrstva? Podobna selitev se je z enakimi argumenti decentralizacije enkrat že zgodila. Med letoma 1997 in 2000 je Janko Razgoršek, takratni minister Drnovškove vlade za malo gospodarstvo in turizem, svoj resor vodil iz Maribora, svojega rojstnega mesta.

Njegovo ministrstvo je bilo tedaj znano kot edino s sedežem zunaj prestolnice. Poskus je tako neslavno propadel, da je predsednik naslednje vlade Andrej Bajuk ministrstvo celo ukinil. Človek si res ne more misliti nič drugega, kot da gre tudi tokrat predvsem za zasebni interes ministrice, rojene Mariborčanke.

Vsi doslej našteti pomisleki o tej selitvi še toliko bolj veljajo tudi za napovedano selitev ministrstva za izobraževanje v dolenjsko metropolo. »Moj cilj je preselitev celotnega ministrstva, ne zgolj sprememba naslova na dopisnem papirju,« je izjavil Borut Rončević, minister za izobraževanje, znanost in mladino.

Torej, še huje! To ministrstvo ima namreč še več zaposlenih. Menda celo okoli 400. In izbira Novega mesta? Spet jasno, minister je vendar Novomeščan! Rončević je bil ustanovitelj novomeške fakultete za informacijske študije, je tudi član znanstvenega in raziskovalnega središča Rudolfovo, ki ga je tik pred iztekom mandata ustanovila Janševa vlada leta 2022.

Prispeval je tudi k preoblikovanju nekoč zasebne univerze v Novem mestu v javno univerzo. In zdaj naj bi tja pripeljal še ministrstvo! In s tem 400 zaposlenih prisilil, da se vsak dan vozijo v službo v Novo mesto ali pa se tja preselijo. Seveda jim bo država morala po zakonu za te vsakodnevne vožnje plačevati potne stroške, nekaterim pa tudi nadomestila za ločeno življenje od družine. Tiste, ki na to ne bodo pristali, bodo lahko odpustili in zaposlili svoje politične kadre.

Človek bi morda še razumel, če bi šlo za kakšno ministrstvo, ki bi bilo tesno povezano z Dolenjsko. Toda gre za ministrstvo, ki mora koordinirati delo vseh izobraževalnih in raziskovalnih institucij v Sloveniji – od osnovnih šol do univerz, raziskovalnih inštitutov, sodelovati z Akademijo znanosti in umetnosti in še bi lahko naštevali.

To je tudi ministrstvo, ki skrbi za mlade. Sodeluje z Mladinskim svetom Slovenije, mladinsko mrežo MaMa, tudi s sedeži športnih organizacij itd. In kje je večina teh ustanov ? Seveda v Ljubljani. V glavnem mestu republike, ki je tudi geografsko postavljeno tako, da je prebivalcem iz vseh delov države približno enako daleč ali blizu.

»Poceni« eksperiment, ni kaj! Dvomilijonska Slovenija si te selitve očitno lahko privošči, večji in bogatejši deli Evrope pa ne. Avstrija, Italija, Francija, Danska, Finska, Švedska, Norveška in večina drugih evropskih držav ima vsa ministrstva v glavnem mestu države.

Edina izjema je Nemčija, kjer je sicer večina ministrstev res v Berlinu, a drugi uradni sedež več ministrstev je tudi v Bonnu. A Nemčija je velika in bogata zvezna država s 16 deželami, Bonn pa je imel od nekdaj poseben status.

Slovenija je majhna država, ki se že od svoje ustanovitve dalje ne more dogovoriti niti o pokrajinah, ki naj bi jo sestavljale. Toliko o želji po decentralizaciji! Zdaj pa naj bi na nekaj več kot 300 kilometrih razdalje od Pirana do Lendave ustanavljali še več državnih središč. Po možnosti v rojstnih mestih novih ministrov. Nekdo je padel na glavo!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.