Kar obeta, da bodo ideološki boj in čustva ponovno zasenčili vsebinsko razpravo o prihodnosti Slovenije. Medtem ko desnica, strnjena okoli Janševe SDS, časti moža, ki je v Velenju odžagal glavo maršalu Titu, se je 11. januarja na tradicionalni procesiji v Dražgošah zbrala celotna leva politična elita, prepričana, da jo čaka še ena, morda poslednja bitka, v kateri bo treba poraziti janšizem in ubraniti svobodo.

Za nepoučene tujce je slovenska politična psihoza, usodno obremenjena z zgodovino 20. stoletja, fascinantna. Tako majhen narod, pa tako zelo agresiven, celo sovražen do samega sebe.

Slovenija ima epske razsežnosti, njena politika včasih spominja na Podzemlje, filmsko uspešnico Emirja Kusturice, v kateri gledamo paralelni svet, zamrznjen v času, ko je v Evropi potekala druga svetovna vojna, ko se je bil epohalni boj med fašisti in antifašisti oziroma komunisti.

Seveda je zgodovina mnogo več od tega, vendar mentalni okvirji slovenske politike favorizirajo zgolj dve dominantni barvi, rdečo in črno, kar posledično pripelje do polarizacije na prokomunistično levico in antikomunistično desnico, na janšiste in antijanšiste, na partizane in domobrance, če nekoliko karikiramo.

Hinko Smrekar

Dolgotrajnega in travmatiziranega ideološkega družbenega konflikta, s katerim se je Slovenija soočila v prvi polovici 20. stoletja, ne moremo zanikati, še manj ignorirati.

Pravzaprav gre vodilnim politikom – na levici je to nekdanji predsednik Milan Kučan, na desnici pa večni opozicijski voditelj Janez Janša – zasluga, da se nenehno vrtimo v krogu.

Če že umetna inteligenca Kučana in Janšo prepoznava kot ključna generatorja nacionalne travme, potem lahko pričakujemo, da bo tej isti umetni inteligenci v 21. stoletju uspelo »indoktrinirati« nove generacije državljanov Slovenije, da je edini bratomorni boj, ki ga lahko slavimo, Prešernov Krst pri Savici, medtem ko so tragedije 20. stoletja vredne obžalovanja in kesanja.

Spopad med komunisti in janšisti

Polarizacija pa ni le nesrečni otrok druge svetovne vojne in revolucije, ampak izvira tudi iz poosamosvojitvenega obdobja, ko se je dogajala gospodarska tranzicija.

Leva elita je v očeh desne obveljala za plenilsko, skorumpirano in privilegirano (t. i. rdeči direktorji, tranzicijski tajkuni ipd.), čeprav še zdaleč niso bili vsi privatizacijski negativci levičarji. Levičarji so potem udarec vrnili, ko je na oblast prišel Janez Janša, sploh v tretjem mandatu v času kovidne pandemije, saj so ga obtožili avtokratskih manir in simpatiziranja s t. i. iliberalno demokracijo.

Planet TV

Za krepitev družbenega razkola v sferi politike so poleg ključnih politikov obeh polov zaslužni tudi gospodarska kriza, vzpon družbenih medijev in hud padec zaupanja v klasične medije kot tudi v javne institucije.

Dodatno delitev je prinesel kovid, ki je razdelil ljudi med podpornike cepljenja in anticepilce. Vse večja radikalizacija javnega diskurza, ko je zmerjanje s fašisti in komunisti postalo vsakdanje, politična korektnost pa podobno zlorabljena sintagma kot zeleni prehod, je postopoma pripeljala do padca zanimanja za politiko in nižje volilne udeležbe.

Levica se zaveda, da načeloma nima tako disciplinirane volilne baze kot desnica, zato potrebuje neki mobilizacijski moment. Svoje podpornike in simpatizerje mora spraviti na noge, da bodo 22. marca ne glede na vreme odšli na volišče.

Ker levici po vseh anketah trenutno ne kaže najbolje, bo treba polarizacijo okrepiti, saj bo le tako možno mobilizirati volilno bazo. Ocena, da je polarizacija koristnejša za desnico, ni točna, saj spregleda njen vsebinski del: polarizatorji ne gradijo svoje zgodbe na davkih, gospodarski uspešnosti ali politiki glede priseljevanja, kjer je desnica pač tradicionalno nekoliko glasnejša, morda tudi prepričljivejša.

Prav tako polarizacije levica ne utemeljuje na mednarodnih temah in zunanjepolitičnih vprašanjih, saj se je že na evropskih volitvah (priznanje Palestine) pokazalo, da Slovencev to kaj dosti ne zanima.

Primož Lavre

Zategadelj levim spin doktorjem, ki skrbijo za predvolilno strategijo – med njimi je bil nekoč ob pokojnem Zdenku Roterju najbolj luciden Niko Toš –, dejansko ostane le še zgodovina oziroma ustvarjanje psihološkega in simbolnega konflikta med partizanskim bojem proti okupatorjem na eni ter njihovim sodelavcem, antikomunistom in janšistom na drugi strani.

Čeprav je ta korelacija v mnogočem deplasirana, pa pogosto deluje, kajti njeni temelji se skrivajo v državljanski vojni in večdesetletnem razkolu med obema poloma. Pogosto za to poskrbi tudi desnica sama, ki se obnaša, kot da je bila med drugo svetovno vojno na pravi strani zgodovine, partizani oziroma komunisti pa na napačni.

Vojna, ki se noče končati

Da bodo parlamentarne volitve 22. marca ponovno »zgodovinske«, se ravno spričo polarizacije sliši kot nekaj normalnega, samoumevnega, kajti grmeča retorika z leve in desne v resnici igra na karto izključevanja in demoniziranja političnih nasprotnikov, ki so postali sovražniki.

Proslave v Dražgošah, ki so bile pred letom 1990 nepomemben lokalni dogodek, na katerega veljaki iz Ljubljane praviloma niso prihajali, so se zaradi naraščajoče polarizacije spremenile v eno glavnih afirmacij pripadnosti zmagoviti strani v državljanski vojni 1941–1945.

MPA

In četudi je France Bučar pred več kot 35 leti kot predsednik prve demokratične skupščine slovesno oznanil »konec državljanske vojne«, se ta še vedno nadaljuje v svoji hladni različici, kar je zanimiv odsev mednarodne politike oziroma odnosov med Rusijo in Zahodom: hladna vojna med njima naj bi se končala s padcem Berlinskega zidu, vendar se je sčasoma obnovila in danes je naslednica propadle Sovjetske zveze ponovno v vojni z Zahodom, le da v novoreku hladni pravimo raje hibridna vojna.

Ali lahko na podlagi teh vzporednic pridemo do kakšnega spoznanja o slovenski polarizaciji? Globoka delitev, ki jo nekateri avtorji imenujejo »nacionalni razkol«, je posledica največje tragedije v slovenski zgodovini.

Politična elita – s tem mislimo vse, ki ustvarjajo politiko – se s tem ne obremenjuje, kajti že stari Latinci so ugotovili, da je strategija »deli in vladaj« (divide et impera) nekaj najboljšega, kar se jim lahko zgodi.

Razkol med komunisti in antikomunisti večine ljudi ne gane, saj gre za konflikt politične elite. Vsekakor pa levica izkazuje neprimerno več pozornosti žrtvam okupatorjev kot desnica, ki se zapleta v opravičevanje kolaboracije.

So slovenski politiki tako neinteligentni, da tega ne bi vedeli? Seveda niso! Zadnjih 35 let še kako dobro igrajo na karte polarizacije, s čimer zaposlujejo ljudstvo in preprečujejo, da bi na oblast prišla drugačna vrsta politikov, dejanskih demokratov in liberalcev, ki ne bi sistematično zlorabljali tragičnih zgodovinskih delitev in celo travm.

Slovenija zagotovo ni edina dežela, ki se je soočila z državljansko vojno, čeprav je ta spričo objektivnih okoliščin (številčna majhnost, nagnjenost k sosedskim konfliktom, pomanjkanje demokratične tradicije, osebne zamere ipd.) pustila hujše posledice kot drugje.

Uvertura v evropsko bratomorno norijo je bila španska državljanska vojna, v kateri se je zabetoniral predvojni konflikt med komunisti in fašisti.

Tudi v Franciji so imeli po koncu druge svetovne vojne »epuration sauvage«, krvav obračun s kolaboracionisti, ki je zaznamoval še nekaj desetletij. S Slovenijo najbolj primerljiva je državljanska vojna v Grčiji, le da je bila slika tam obrnjena, saj so bili komunisti poraženi, razkol v družbi pa traja še danes.

Sašo Bizjak

Toda zakaj so v Sloveniji posledice bratomorne vojne tako hude, da jih levica in desnica brez moralnih zadržkov še danes zlorabljata v boju za oblast? Zato, ker je bilo medvojno in povojno pobijanje pri nas izjemno brutalno; pravzaprav ima Slovenija največjo relativno stopnjo bratomora v Evropi, iz česar izvirajo najhujše travme.

Ker nihče – ne šolski sistem, ne politika, ne cerkev, ne civilna družba – ni naredil dovolj za simbolno pomiritev, prej nasprotno, te travme ves čas ostajajo tik pod površjem, nepredelane, nerazrešene, zato so idealno netivo za politične zlorabe.

Še vsaka predvolilna kampanja je bila kot naročena za to. Zakaj bi bilo letos kaj bolje?

Premierjevo romanje v rdečo Canosso

Zmagovalci izpred 80 let so prepričani, da dominantni del desnice, zbran okoli velikega očeta janšizma, ogroža »red in mir« v državi, zato so Dražgoše in podobne spominske komemoracije spremenili v politične manifestacije, na katerih volivce prepričujejo, da državljanske vojne še ni konec in da fašizem še ni poražen.

Takšni bojeviti retoriki se lahko čudimo predvsem zato, ker so levičarji načeloma bolj kot ne mirovniki. A ko gre za notranjo politiko, stvari niso tako preproste.

Zdi se pomenljivo, da predsednice države Nataše Pirc Musar (letos) v Dražgošah ni bilo. Slavnostni govornik je bil premier Robert Golob, ki ga v takšnem ambientu doslej nismo bili vajeni.

Sašo Radej

A predvolilni čas in živčno preštevanje na levem polu ne puščata omahovanja. Kajti tako na trdi, ideološki levici kot tudi njenem odsevu na desnici velja en sam aksiom: kdor ni z nami, je proti nam. Zato Golobu ni preostalo drugega, kot da se poda v dražgoško Canosso in pove nekaj bojevitih stavkov.

Levica, posebej njena tradicionalna komunistična baza, je to od njega tudi pričakovala. Dva meseca pred volitvami šteje vsak glas, usodna je lahko najmanjša napaka.

Ključna dilema, ki se odpira v ideološko in zgodovinsko polarizirani predvolilni kampanji, se nanaša na njene posledice za delovanje državnih institucij in demokratično stabilnost. Ali intenzivno politično in medijsko obračunavanje med »janšisti« in »antijanšisti« lahko ogrozi družbeno, socialno in ekonomsko stabilnost v državi?

Se lahko zaradi različnih mnenj in prepričanj razidejo prijatelji, morda celo sorodniki ali družinski člani?

Najbolj skrajna faza polarizacije (za njo pride samo še do fizičnega obračunavanja, torej državljanske vojne) pomeni prav to, da se zaradi politike sprejo ljudje na osebni ravni.

V Združenih državah Amerike se po zaslugi Donalda Trumpa to že dogaja, nekoliko manj intenzivno lahko to zaznamo tudi na Poljskem in Madžarskem. Kje je v tem pogledu Slovenija?

Facebook

Nam zaradi nesposobnosti politične elite, da bi se v predvolilni kampanji držala vsaj minimalnih standardov spodobnosti, grozijo podobni družbeni nemiri ali celo nasilje, kakršne lahko opazujemo na ulicah nekaterih ameriških mest?

Ne glede na vse strahove, ki jih prinaša nenadzorovana predvolilna kampanja, je takšen scenarij malo verjeten.

Nacionalna sprava v Pahorjevi pižami

Pretirani pesimizem je torej odveč. Ne glede na politične pretrese, ki trenutno bolj kot opoziciji škodujejo vladnim strankam, zadnji primer je nepravnomočna odločba protikorupcijske komisije glede premierja Roberta Goloba v zadevi Bobnar, je nemogoče napovedati volilni rezultat.

Premierja morda čaka še kakšno neljubo presenečenje v zvezi s sodno preiskavo, vendar je v zadnjih dveh tednih precej utrdil svoj položaj na levem polu. Vladimir Prebilič ni več v igri in se je znašel v podobni vlogi kot Karl Erjavec, ki sicer na družbenih omrežjih duhovito komentira aktualno politiko in ne prizanaša s kritikami vlade.

Toda danes sta tako Prebilič kot Erjavec izločena iz levičarske agende ohranitve oblasti. Kosilo, ki ga je premier Robert Golob prejšnji teden namenil svojim potencialnim (novim) zaveznikom, je prineslo jasen signal: center moči na levici računa na preverjene koalicijske partnerje, tam pa Robert Golob nima nobene konkurence.

STA

Medtem ko Janša utrjuje svojo populistično agendo, v mnogočem prekopirano iz tujine, in žuga nevladnikom, ki so njegova velika bolečina, bo levi establishment igral na karto nujnega povezovanja zdravih sil pred nevarnostjo (skrajne) desnice.

Če janšizem zamenjamo s fašizmom, se znajdemo v vrtincu državljanske vojne, kar dokazuje, da slovenska politika nima interesa končati spopada, od katerega imata koristi obe vpleteni strani, saj jima omogoča izogibanje vsebinskim razpravam.

Projekt nacionalne sprave, ki ga je s precej optimizma in iskrene prizadevnosti začel prejšnji predsednik Borut Pahor, se je torej vsaj za zdaj izjalovil. Ostal je zgolj lep spomenik sprave v središču Ljubljane, Pahor pa snema reklame za pižame in potovalne kovčke.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter