Kar obeta, da bodo ideološki boj in čustva ponovno zasenčili vsebinsko razpravo o prihodnosti Slovenije. Medtem ko desnica, strnjena okoli Janševe SDS, časti moža, ki je v Velenju odžagal glavo maršalu Titu, se je 11. januarja na tradicionalni procesiji v Dražgošah zbrala celotna leva politična elita, prepričana, da jo čaka še ena, morda poslednja bitka, v kateri bo treba poraziti janšizem in ubraniti svobodo.

Za nepoučene tujce je slovenska politična psihoza, usodno obremenjena z zgodovino 20. stoletja, fascinantna. Tako majhen narod, pa tako zelo agresiven, celo sovražen do samega sebe.

Slovenija ima epske razsežnosti, njena politika včasih spominja na Podzemlje, filmsko uspešnico Emirja Kusturice, v kateri gledamo paralelni svet, zamrznjen v času, ko je v Evropi potekala druga svetovna vojna, ko se je bil epohalni boj med fašisti in antifašisti oziroma komunisti.

Seveda je zgodovina mnogo več od tega, vendar mentalni okvirji slovenske politike favorizirajo zgolj dve dominantni barvi, rdečo in črno, kar posledično pripelje do polarizacije na prokomunistično levico in antikomunistično desnico, na janšiste in antijanšiste, na partizane in domobrance, če nekoliko karikiramo.

Ta vsebina je na voljo samo naročnikom.

---

Naročite Reporter

Že imate račun?

Prijavite se