Dodala je, da nam zgled pobitih nalaga odgovornost do naroda, ki se ji ne smemo izogniti.
Kot je na slovesnosti, na kateri se je zbralo nekaj čez tisoč ljudi, dejala Jaklitscheva, na takem kraju ni dovolj molčati, ampak je potrebna beseda. Na tej zemlji je slovenski narod dobil svoje mučence, ki so svojo kri darovali za domovino brez revolucije in brez totalitarizma, da bi lahko bila svobodna.
Ob tem se je govornica vprašala, kdo so bili ti možje in fantje, katerih smrt se je vsa ta desetletja, ko nismo imeli svobodne domovine brez totalitarizma, zdela zaman. V njihovem življenju in smrti je po njenih besedah nekaj svetega in drugačnega.
Ko je bilo treba, so pokazali pogum in se uprli tistim, ki so za vsako ceno hoteli oblast, "predvsem za ceno naroda, iz katerega so sami izhajali pa vendar jim ni pomenil nič", je izpostavila. Takrat so fantje in možje pokazali neomajen pogum in se borili za svoj narod. "Vedeli so, da ne vstopajo v enakovreden boj, saj niso bili pripravljeni zahrbtno moriti nedolžnih in lagati preživelim," je dejala Jaklitscheva.
Raje so tvegali svoje življenje, kot da bi se odpovedali svojim idealom, ki so bili Bog, narod in domovina, je dodala. Tako so po njenih besedah vsem vzor zvestobe veri, ki je bila najmočnejša takrat, ko so umirali, ter ljubezni do domovine, ki jo sedaj vodijo in uničujejo tisti, ki je niso hoteli. "Ni prijetno gledati, kako jo izčrpavajo, zavirajo njen razvoj ter zabrisujejo meje med totalitarnim in svobodnim," je poudarila.
Dodala je, da je tako moč zgroženo opazovati, kako vrhovno sodišče daje legitimnost nekemu dogajanju, ki mu pravijo kočevski proces, "v resnici pa je šlo za podobna grozodejstva, ki jih izvaja Islamska država". Po njenem prepričanju je težko imeti rad tako zlorabljeno državo.
Danes, ko ni nič več sveto, ko družina ni več družina, ko je ljubezen do domovine le pojem za nestrpnost, je po njenem mnenju potreben njihov zgled. Prav zaradi tega nima nihče pravice reči, da se nič ne da. Njihov vzor nam namreč nalaga odgovornost do naroda in domovine, je še poudarila osrednja govornica.
Še pred nagovorom je za vse pobite potekala maša za žrtve revolucionarnega nasilja, ki jo je vodil novomeški škof Andrej Glavan. V nagovoru je poudaril, da so tisti, ki se ne spominjajo zgodovine, obsojeni, da jo ponovno doživijo. Ob tem je izrazil zgroženost in žalost nad izjavo predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tita Turnška, "da sprave ni, je ne bo in je ne sme biti".
Kot je izpostavil Glavan, delitve, ki so jih mnogi drugi narodi uspešno presegli, nas dušijo do te mere, da preprečujejo, da bi prišli do sinergije in sodelovanja, kljub različnim pogledom. Po njegovih besedah je edina prava pot, pot spominjanja in sprave.
Slovesnosti, ki sta jo pripravili župnija Kočevje in Nova slovenska zaveza, so se udeležili tudi nekateri predstavniki slovenskega političnega življenja, ki so ob brezno položili vence. V imenu predsednika republike Boruta Pahorja je to storila garda Slovenske vojske. Med udeleženci so bili tudi predsednikov svetovalec Boštjan Žekš, poslanca SDS Jože Tanko in Branko Grims, generalna sekretarka SDS Alenka Jeraj, poslanca NSi Iva Dimic in Jožef Horvat ter predstavniki SLS.
Namen srečanja je molitev za pokojne, spravo in odpuščanje med slovenskim narodom, v Rog pa že skoraj tri desetletja tradicionalno prihajajo svojci pobitih vojnih ujetnikov, ki so jih zavezniške angleške sile leta 1945 vrnile iz avstrijske Koroške.
Kot ugotavljajo in predvidevajo zgodovinarji, naj bi v Kočevskem rogu na sedmih grobiščih končalo do 30.000 žrtev medvojnih in povojnih zunajsodnih pobojev, največ, 15.000 do 20.000, pa v breznu pod Krenom.