Haček: Pogosto je politično oportuno občine predstavljati kot nebodigatreba zajedalce

"Največja doprinosa slovenskih občin sta gotovo razvoj ruralnih območij, ki so bila pred tem dolga leta zanemarjana, ter dejstvo, da so ravno slovenske občine nosilke razvoja države, tako preko številnih investicijskih projektov kot tudi skozi pridobivanje namenskih evropskih sredstev," meni Haček.

Kot nosilke razvoja občine vidi tudi Kukovičeva. Investicije so izvajale tudi v gospodarsko najslabših časih, predvsem s pomočjo evropskih sredstev. Razvoj pa je opazen "na vsakem koraku, od podeželja do urbanih naselij", pri čemer pomembno delo opravljajo vse občine, tako najmanjše kot mestne, poudarja.

Izpostavlja tudi pomen živahne neposredne lokalne demokracije (zbori občanov, lokalni referendumi, peticije, iniciative, participatorni proračun itd.). "Glede na to, da je Slovenija mlada demokracija, sta participacija občanov v političnih procesih in soodločanje pomemben korak k utrjevanju demokracije," meni.

V petindvajsetih letih delovanja so se na področju lokalne samouprave po njenih besedah pokazale tudi nekatere slabosti - tako v sami organizaciji kot v kompetencah oz. pomanjkanju pristojnosti na nekaterih področjih, pa tudi v pomanjkljivi ali pa neživljenjski zakonodaji. Zlasti kot šibko točko izpostavlja finančno neavtonomijo in odvisnost občin od "dobre volje" vsake vlade.

Tudi po mnenju Hačka se je kot največja slabost izkazala predvsem ne dovolj dodelana in domišljena zakonodaja, pa naj se to nanaša na sam postopek ustanavljanja občin in dolgoletno neupoštevanje lastne zakonodaje s strani DZ, ali pa na slabo zakonodajo o financiranju občin, "ki povzroča negotovosti in konflikte z državo".

Sogovornika se strinjata, da je odnos med državo in občinami slab in da to ne koristi nikomur. Po besedah Kukovičeve smo že vrsto let priča mačehovskemu odnosu države do občin. "Nacionalni politični ešalon se kljub temu, da imajo nekatere koalicijske politične stranke "svoje" župane, (še vedno) ne zaveda, da bi občine morale biti enakopraven sogovornik ter da so občani hkrati tudi državljani," ugotavlja.

"Kljub temu, da se obe strani sicer pogovarjata, se pogosto ne slišita in pogosto se dogaja, da je ena ali druga stran globoko nezadovoljna z dejanji nasprotne strani, kar pa v odnosu, ki bi moral biti predvsem partnerski, ni dobro. Ni dobro, da občine zgolj mesec pred koncem koledarskega leta niso vedele, kakšno bo njihovo financiranje v prihodnjem letu, ni dobro, da se država in občine letno pogajajo za višino povprečnine, ko pa bi le-to lahko jasno in transparentno uredili v zakonodaji, ni dobro da se ignorira temeljno načelo Evropske listine o lokalni samoupravi, ki pravi, da če država na občine prenaša naloge, mora zanje zagotoviti tudi ustrezna finančna sredstva," našteva Haček.

Vsakoletna "romanja" skupine županov na tribuno dvorane DZ v upanju na višjo izpogajano povprečnino so po mnenju Kukovičeve ponižujoča. Prepričana je, da bi morala biti financiranje občin in avtonomija slovenske lokalne samouprave kot takšna prioritetno na novo dorečena in uzakonjena, tudi v luči Evropske listine lokalne samouprave. V sklopu z vzpostavitvijo vmesne ravni oblasti, pokrajin, pa bi bila potrebna tudi nova razdelitev pristojnosti.

Kazalo bi ustanoviti manjše število ekonomsko in politično močnih pokrajin in "počasi vendarle začeti z že dolgo opevanim procesom decentralizacije", med potrebnimi spremembami izpostavlja Haček, ki prav tako vidi potrebo po ureditvi sistema financiranja, "ne zgolj preko postavitve vzdržnega in z evropsko listino kompatibilnega sistema financiranja, ampak tudi preko mehanizmov povezovanja in medsebojnega sodelovanja občin".

A po oceni obeh slovenska lokalna samouprava ni preveč razdrobljena. Slovenija je še vedno država z nadpovprečno velikimi občinami, saj je povprečje EU približno 5500 prebivalcev na občino, povprečje Slovenije pa približno 9700, opozarja Haček. Je pa po njegovih besedah res, da bi morali znati (zlasti majhne) občine bolje stimulirati k medsebojnemu povezovanju, zlasti pri večjih projektih, ki presegajo zmogljivosti same občine.

Kukovičeva opozarja tudi, da ima v (naj)manjših občinah glas vsakega posameznika večjo težo kot pa v (naj)večjih občinah. Lokalna raven oblasti pa je tudi edina raven oblasti v Sloveniji, kjer so (lahko) izvoljeni tudi tisti posamezniki, ki se ne želijo pridružiti etabliranim političnim strankam (to so torej tako imenovani nestrankarski kandidati), "pa vseeno želijo pomagati in vplivati na lokalni razvoj".

Žal, ugotavlja Haček, je pogosto politično oportuno občine predstavljati "kot nebodigatreba zajedalce, ki jih je vsaj nekajkrat preveč in kjer je zaposlenih tisoče lenih občinskih uradnikov, ki čisto nič ne delajo. Hkrati pa vsi, ki so do občin izjemno kritični, povsem nekritično in vsakodnevno uporabljajo občinske storitve, pa naj si bo to vrtec, osnovno šolstvo, komunalna oskrba, lokalne ceste, čistilna naprava, odvoz in obdelava odpadkov, itd."