Država je 1996. postavila raven financiranja zasebnih šol po formuli 85 % financiranje celotnega programa. Mednarodno gledano je ta odstotek primerljiv. Nekje je nižji, pa države sofinancirajo infrastrukturo; drugod pa višji, pri čemer država tako kot pri nas v »zidove« zasebnih šol ne vlaga. Na podlagi judikature ESČP se država sama na podlagi zmožnosti odloči, koliko bo primaknila k zasebnim šolam, bistveno pa je, da v luči svobodnega izobraževanja, ne omejuje njihovega ustanavljanja in delovanja.
Ustavno sodišče (US) je na pobudo staršev otrok v zasebnih šolah – v Sloveniji jih je 6, ki izvajajo programe, ki so pridobili javno veljavnost – leta 2014 odločilo, da je neustaven del 86. člena, ki določa, da se zasebni šoli za izvedbo programa zagotavlja 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole. Marsikdo se s to odločbo US ni strinjal, češ da je ideološka, da so jo sodniki sprejeli s tesno večino 5 proti 4, da so sodniki strankarsko obarvani … in da kot taka ne uživa legitimnosti, je nepoštena in jo je zato moč »spregledati.«
JE SMC RES NA DESNI?
Na SMC letijo očitki, da se je nagnila desno. Kljub temu, da vseskozi glasno zagovarjamo javno šolstvo, vidimo ga kot osrednji in bistveni del izobraževalnega sistema. Zasebno šolstvo pomeni zgolj obogatitev in dopolnitev javnega, ne more mu biti enakovredno, še manj ga nadomestiti ali nadvladati.
Je pa povsem neodgovorno in nespodobno izigravati vlogo US ter odločbo iz 2014 ignorirati oziroma jo poskusiti uveljaviti na način, ki bo povzročil nove krivice in nova žarišča. Če želimo drugačno rešitev od tiste, ki jo je določilo US, je potrebno spremeniti Ustavo. Tudi iskanju novih ustavnih rešitev ne nasprotujemo. Moramo pa biti realni – verjetnost, da bomo našli novo dvotretjinsko soglasje v tako zastrupljenem ozračju, je praktično nična.
Če zagovarjanje javnega šolstva kot osrednjega, zasebnega pa kot dopolnitev in obogatitev in hkratna zavezanost spoštovanja načel pravne države pomeni, da si desničar, smo v našem političnem prostoru kriterije levo-desno očitno obrnili na glavo.
POLITIČNI ZEMLJEVID
Takoj po izdaji odločbe se je izrisal tudi ideološki zemljevid. SD s pomočjo Levice sta trdno zasedli položaj, da take odločbe ne bosta uveljavili, ker je ni vredno uveljaviti. Zato je bila za njiju v prejšnjem mandatu edina rešitev sprememba Ustave. Legitimna in legalna pot, a brez realne politične podlage, saj dvotretjinske večine brez desne sredine ni. Pa sta kljub vsemu vztrajali in onemogočali vsakršen kompromis. DeSUS je v nekem trenutku na matičnem odboru predlagal amandma 100/0 %, ki je danes jedro novele ministra Pikala in predmet polemik ustavnih pravnikov ter strokovne in širše javnosti, saj so ga raztrgale tako vladna zakonodajna služba kot zakonodajno-pravna služba Državnega zbora (ZPS), češ da ima vse elemente ustavne spornosti. Danes zavrnjena novela zagate ne rešuje, ampak ustvarja nove neenakosti.
Desnica se je v interpretacijah prav tako močno zasidrala pri zahtevi 100/100 %, torej polno financiranje zasebnega šolstva. Kakršna koli sprememba 57. člena Ustave zato niti dve leti nazaj, niti danes ni realna.
In SMC. V prejšnjem mandatu je vodila šolski resor. Odločbo US smo razumeli, da iz 85/85 % spremenimo financiranje v 100/85 %. Ker je potrebno izenačiti financiranje v delu obveznega programa, pri razširjenem delu pa ohranjati že obstoječe pravice. Za tak predlog novele je ZPS pojasnila, da uveljavlja ustavno odločbo, odpravlja ugotovljeno krivico in umika problem z mize. V procesu iskanja kompromisa smo bili pripravljeni podpreti tudi rešitev 100/65 %, ki je zneskovno enaka 85/85 %, pa tudi zanjo pri SD in DeSUS v prejšnjem mandatu ni bilo podpore. Takrat je na pristojnem odboru nastal Desusov amandma 100/0 %, ki ga je SMC podprl le zato, da se zadeva na kasnejši plenarni obravnavi premakne z mrtve točke. Zaman. Tudi ta rešitev ni dobila končne podpore.
V tem mandatu smo skoraj leto dni čakali na ministrov predlog zakona, vmes si je na račun tega predsednik vlade Šarec »prislužil« celo ustavno obtožbo. Da bo neuspešna in zlorabljena, je opozicija dobro vedela, njen namen je pa bil drugačen: tlakovala je teren za polarizacijo.
O MINISTRU
Ko dr. Pikalo še ni bil minister, je pa v prejšnjem mandatu kot »zunanji« sedel na koalicijskih usklajevanjih v DZ, je bilo njegovo neomajno stališče samo eno: sprememba Ustave. Isto stališče je zavzemal predsednik SD Židan, isto so trdili v poslanski skupini SD. 100 % financiranje obveznega programa ni bila opcija.
Danes kot minister spremembe 57. člena Ustave več ne omenja. Naenkrat je pa zanj postala sprejemljiva formula 100/0. Koalicija je v tem procesu do zadnjega iskala kompromis. V SMC, LMŠ, Desus in SAB smo na zadnjem odboru podprli vsebinski amandma, ki je prinašal rešitev. V SD so pa glasovali proti in zamudili še zadnjo priložnost za dogovor. Zato minister glasov podpore SMC-ja ni dobil.
Minister, potem ko je od spremembe Ustave pristal na zanj sicer nekoč spornih 100 % financiranja obveznega programa, te dni na 24ur in Odmevih zavaja javnost z neresničnimi trditvami. Pravi, da v poslanskih klopeh še danes sedi pet poslancev SMC, ki so podprli rešitev 100/0 %. Pri tem pa ne pove, da so ta isti poslanci na tej isti seji (15. 12. 2017) prav tako podprli amandma z rešitvijo 100/65 %, vendar ta ni dobil zadostne podpore. In še celo nekaj več od tega: ne pove, da so tudi nekateri poslanci SD glasovali PROTI rešitvi 100/0 %, ki pa jo sedaj podpirajo. Dvoličnost?
USTAVNO MOČVIRJE
Kadar se nekdo ne strinja z odločitvijo DZ, se obrne na US. Odločbo US mora DZ uresničiti. Če se z njo ne strinja, ima na voljo eno samo prav(n)o pot – spremembo Ustave. In če bi to utegnilo trajati dlje od v odločbi predvidenega roka, mora DZ najprej uveljaviti odločbo, nato spremeni Ustavo in potem novim okoliščinam prilagodi sporni akt. V pravni državi, kjer stvari delujejo na tak način, potem niti ni mesta za ideološke spopade.
Slovenija ni taka država in to smo dokazali tudi na primeru ZOFVI. Nad Ustavo, US in njegovo odločbo smo postavili ideologijo. Vprašanje konflikta javno/zasebno v šolstvu je dobilo mesto nad načelom pravne države.
Vetu in padcu novele zakona po vsej verjetnosti sledi reakcija US, ki utegne samo odločiti namesto DZ. To pa predstavlja še eno krepko zaušnico slovenskemu parlamentarizmu in je znak demokratične nezrelosti ter našega političnega primitivizma. In v tem duhu si gre seveda obetati temu primerne odzive: če se US ne bo »pravilno« odločilo, ga DZ ne bo upošteval. In smo iz ideološkega vprašanja ustvarili še med-institucionalni spor.
KAKO NAPREJ
Kljub temu, da uporabljam prvo osebo množine, ima položaj, v katerem smo, odgovorne z imeni in priimki. Te osebe so zavoljo krepitve lastnega političnega položaja ali položaja svoje stranke pripravljene »povoziti« vse, kar jim pride na pot: naj bo to status posameznih družbenih skupin ali manjšin, pa vse do najvišjih institutov države ali celo Ustave same. Cilj opravičuje sredstva.
Ko bomo na najodgovornejše položaje nastavljali ljudi, ki vedo, kje je meja in jo ne prestopijo in kaznovali tiste, ki v ilegali kujejo dobičke, si bomo lahko kot družba obetali stabilnost, zmernost, predvidljivost in napredek. Ko bomo kot javnost terjali od najvišjih predstavnikov odgovornost, ker nas njihovo delo potiska globoko na Balkan, iz države pa ustvarja nek ceneni bazar, bodo tudi naša življenja boljša. Do tedaj se bomo pa dalje ukvarjali z ideološkimi prerivanji, enkrat s pomočjo otrok, spet drugič z drugo svetovno vojno, kdaj tretjič z vprašanjem pravic žensk … vsak lahko pride na vrsto.
GREGOR PERIČ JE POSLANEC SMC. KOMENTAR JE BIL PRVOTNO OBJAVLJEN NA NJEGOVI FB STRANI
