Vsebinski del njegove neverjetno suverene izjave, ki se zdi ob klavrni javnomnenjski podpori precej sprta z realnostjo, je še bolj problematičen, saj predpostavlja, da je z zmago na volitvah 24. aprila 2022 dobil tudi mandat za totalni obračun s t. i. janšisti. Beseda, ki jo Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) opredeljuje kot »politično usmeritev, ki jo razvija in zastopa Janez Janša«, ne pomeni nič, če ne razumemo lika in dela Janeza Janše. Toda za namen tega pisanja to ni bistveno, zanima nas nekaj drugega. Namreč to, ali je janšizem conditio sine qua non desničarstva oziroma poveda-no preprosteje, ali je vsak desničar nujno tudi janšist, vsak janšist pa avtomatično desničar?
Janšizem, izraz uporabljam vrednostno nevtralno, je namreč alfa in omega predvolilnega programa levice zadnjih deset let, ravno v boju proti janšizmu je pred dvema letoma prepričljivo zmagal tudi Golob s svojim Gibanjem Svoboda. Če zdaj grozi z resetiranjem države, nas mora zanimati, proti komu je ta grožnja pravzaprav usmerjena. Da je proti janšistom, je jasno. A če se vrnemo k izhodiščnemu vprašanju glede desničarjev in janšistov, ugotovimo, da ni vsak desničar tudi janšist, vsak janšist pa je najverjetneje tudi desničar (upoštevaje slovensko standardno definicijo levice in desnice).
Če bodo Svobodnjaki še šest let na oblasti in tam zganjali orgije proti janšistom, se lahko spremenijo celo v janšiste!
Z drugimi besedami, Golobova vojna proti janšistom je dovolj nedefinirana, da vključuje tudi tiste, ki so svetovnonazorsko desničarji, niso pa janšisti. Podjetniki, obrtniki, lastniki kapitala in vsi, ki živijo od svojega dela in niso prisesani na državne jasli, še manj na orjaški sistem javne uprave, plačujejo visoke davke, ki jih je Golobova vlada še zvišala. Ta del volilnega telesa – gre za okoli četrt milijona ljudi – ne bo volil SDS, še manj leve stranke, ki jih vidi kot parazitske, lene in obsedene z dvigovanjem davkov.
Pravzaprav so ti volivci klasični desničarji, nekateri med njimi tudi liberalni konservativci in krščanski demokrati, saj občasno hodijo v cerkev, vendar še zdaleč niso ponižani in razžaljeni, kot bi lahko opredelili precejšen del volivcev SDS. Vseeno so se ti »zdravi« desničarji zaradi Golobovega lova na janšiste znašli v položaju, ko se morajo braniti pred očitki, da so janšisti. In bolj ko se bodo morali braniti, večje bodo njihove zamere do levice. Če bodo Svobodnjaki še šest let na oblasti in tam zganjali orgije proti janšistom, se lahko spremenijo celo v janšiste!
Prav v pretiravanju, ki nima nobenega opravičila, se skriva past antijanšizma. Kajti če bomo vse, ki niso levičarji, generično označili za janšiste, bo to le podžgalo polarizacijo v državi. Ta se seveda ne bo končala, če bo Golob z javnih funkcij odstranil vse janšiste. Kaj pomeni »resetiranje«, kaže primer nacionalne RTV: politično kadrovanje v tem javnem zavodu je realnost že od nekdaj, vendar se doslej še nobena oblast ni tako brutalno znesla nad opozicijo. S tem je vzpostavila legitimno prakso, ki jo bo naslednja vlada, če slučajno ne bo leva, posvojila in obračunala z levičarji. Klin se s klinom zbija.
Doslej se še nobena oblast ni tako brutalno znesla nad opozicijo na RTVS.
Je takšna »dobra praksa« naša prihodnost? So volivci Golobu s tem, ko so ga prepričljivo podprli, dali tudi mandat za čistke? Seveda vsi poznamo odgovor. Skrajnosti nikoli niso dobre, pa čeprav jih na začetku vodijo dobri nameni. Lov na janšiste se je spridil v čisto navadno čiščenje javnih institucij, pomembnih za aktualno koalicijo. Najbolj so pod udarom tiste, ki so za vsako oblast najpomembnejše. In kjer so imeli Svobodnjaki s svojima partnericama dovolj svojih ljudi za zapolnitev prostih kadrovskih kapacitet.
Tistih ministrstev, kjer niso imeli svojih ljudi, s katerimi bi nadomestili »janšistične« uradnike in funkcionarje, niso resetirali. Na površju se zdi, da je vlada v dveh letih izvedla malo revolucijo v državi in da je Golob s svojo ekipo dežele očistil janšistov. Vendar je realnost nekoliko drugačna.
Razen v državnih in paradržavnih podjetjih, kjer so koalicije vedno kadrovale (tudi) politično in nastavljale svoje ljudi na vodilna mesta, ter že omenjena nacionalka, kjer so najbolj goreči aktivisti levice poskrbeli za svoje interese, se je Golobovo »resetiranje« končalo bodisi na delovnem sodišču bodisi pri enostavnem dejstvu, da Svobodnjaki nimajo dovolj velikega kadrovskega bazena, da bi lahko našli svoje kvalificirane kadre za izpraznjene funkcije. Če niti devet primerno uglednih strankinih kandidatov za evropske volitve niso mogli spraviti skupaj, kako naj bi potem »zavzeli« celoten državni aparat?
Lov na janšiste se je spridil v čisto navadno čiščenje javnih institucij, pomembnih za aktualno koalicijo. Najbolj so pod udarom tiste, ki so za vsako oblast najpomembnejše.
Pustimo ob strani mračne izkušnje iz zgodovine, ko se celo v Združenih državah niso izognili lovu na komunistične čarovnice, ki ga je v petdesetih letih izvajal republikanski senator McCarthy, dejstvo je, da je propadla še vsaka politika, ki je temeljila na izključevanju in demonizaciji političnih nasprotnikov. Zato je tudi Golobovo napihovanje z dvema mandatoma, v katerih bo očistil Slovenijo janšistov, infantilno.
Ljudje mu niso dali mandata za izgubljanje časa s stvarmi, ki nimajo zveze z vodenjem vlade, s skrbjo za varnost in ekonomsko blaginjo državljanov. Če je premier morda pozabil, ga lahko tudi mediji vsak dan spomnimo, zakaj je zmagal na volitvah: ker je obljubljal, da bo boljši od svojega predhodnika. Ker je obljubljal življenje brez nesmiselnih oblastnih omejevanj in nepotrebne represije. Ker je obljubil, da bo normalen.
