Golobič kastriral Žižka

Gregor Golobič in njegovi v Zares so tudi po uradnem začetku visokega poletja pokazali, da so izgubili stik z realnostjo, še bolj pa s potencialnimi volivci. Kako naj si sicer razlagamo njihovo goreče insceniranje, ki kar ne poneha? Drugi politiki so pobegnili na počitnice, podobno velja tudi za ljudstvo. Le Golobič in zaresovci ne popuščajo in nenehno nabijajo vedno ene in iste lajne. Celo insceniranje svojega veleideologa Žižka so priredili na enega najbolj vročih dni v letošnjem letu. Lahko njihove vroče akcije razumemo kot veliko poletno razprodajo? Pa saj Golobičeve ne zaresovske ideje niso ugodne ne poceni, še manj pa komu pristajajo. Komu je torej vse to insceniranje namenjeno?

Vendar ni bilo vedno tako. Pred izbruhom afere ultralaganje so imeli Golobič in člani Zares velik potencial. Uspešno so brenkali na strune številnih visoko izobraženih posameznikov, raziskovalcev in visokošolske srenje, pa tudi drugih, ki pokajo od večvrednostnega kompleksa. Golobič, povej nam, kako pametni smo! In Golobič jim je z veseljem ustregel. S svojim nenehnim citiranjem, pametnikovanjem, posmehovanjem in ošabnim napihovanjem jim je segel do srca.

Bil je njihov mandatar. Javno se je obnašal tako, kot se sami drznejo obnašati zgolj za zaprtimi vrati, ko se izživljajo nad svojimi podrejenimi, študenti, učenci, tajnicami, čistilkami in vsemi tistimi, za katere domnevajo, da jim nič ne morejo. Golobič jim je obetal nebesa, začeli so verjeti v vladavino tistih z večvrednostnim kompleksom, če bo le nabrcal Pahorja in potem še vse druge budale po seznamu. Zanje je bil najsposobnejši, saj jim je potrjeval prepričanje o lastni večvrednosti. Za nameček so Golobiča na vsa usta povsod hvalili tudi številni intelektualci, zaradi česar so se njegovi volivci imeli za ultrapametnjakoviče.

Še bolj kot tem volivcem je Golobič obetal nebesa svoji kliki, predvsem svojim ideologom, ki jih po glavni zvezdi lahko imenujemo žižkerjanci. Ko je Golobič udaril z novo politiko, so nam v dominantnih medijih in v Mladini začeli soliti pamet z nenehnimi intervjuji. Kar nenadoma so postali glavni kolumnisti in največji modreci za vse. Borili so se proti oligarhom in tajkunom, čeprav so v resnici zgolj komunistični rdeči primešali tabloidno rumeno in dobili smo zaresovsko oranžno, tj. poptabloidni kvaziintelektualizem za ošabne telebane z večvrednostnim kompleksom.

Predvsem Žižek je takoj suvereno dokazal, da je zares neprekosljiv specialist za tabloidno prodajanje megle, zavite v neskončne učene citate, ki jih servira ljudem, ki ne vedo, kaj hočejo. Daj, Žižek, povej nam, kaj hočemo. Le kaj? Golobiča, najpametnejšega, razen ko je malo tup, in najbolj poštenega in resnicoljubnega, razen ko laže. Žižku se je pridružil progolobičevski zbor, ki je slovenski medijski prostor povsem onesnažil s himnami Golobiču in »novi politiki«.

O Golobičevi vsestranskosti smo se lahko še bolj prepričali, ko smo izvedeli, da ni zgolj politik filozof, ampak v resnici kmetozof. Še malo, pa bi lahko zavpili ad fontes, k izvirom. Dokler se ni izkazalo, da so vsi ti izviri z lažmi onesnažene kloake. Nekoč navdušena baza volivcev se je v gnevu odvrnila od Golobiča. Kakšna politična filozofija je to, če Golobič laž imenuje napaka in doda, da vsi politiki lažejo? Očitno je nova politika zgolj stara politika oziroma tisto, čemur so Srbi nekoč rekli »isto sranje, drugo pakovanje«.

Še bolj kot svoje volivce je Golobič prevaral in razočaral svoje trdo ideološko jedro. Kaj prevaral in razočaral, kastriral jih je, še najbolj pa Žižka, ko mu je dokončno razblinil sanje o realizaciji totalitarne ideje o filozofu vladarju. Iz hvalisavih triumfatorjev so se prelevili v neuspešne zagovornike pogorelega Golobiča. Iz Golobiča nikoli ne bo nič! Lahko blodijo o vseh črkah abecede do x in y, o novi stranki, njihova roba je za odpad. Poskusili so vse: nabijali so po vseh dominantnih medijih in Mladini, bljuvali na vse strani, neuspešno skušali uzakoniti medijski totalitarizem in za nameček proti novinarjem vlagali tožbe.

Vendar Golobiča niso pogubili novinarji. Pogubil se je sam, še bolj pa svojo stranko in ideologe, ki so upali, da bo vladal zanje. Kastracija je bila obojestranska, saj ni kastriral zgolj Golobič Žižka in drugih ideologov, ampak so tudi ti kastrirali njega. Prali so mu možgane z neuporabnimi, zastarelimi in politično nerealističnimi koncepti in ga po izbruhu afere ultralaganje z laskanjem dokončno odvrnili od realnosti. Namesto da bi ga soočili z resnico, ga udarili z njo po glavi.

Zato nedavna Žižkova inscenacija ni presenetljiva. Žižek je za Zares opora, čeprav fantazmatska. Toliko je citiral, da se je povsem zacitiral, saj ni sledil pravilu »ne zadevaj se z lastno drogo«. Zažigal je s svojo zaigrano ekscentričnostjo, živčnimi tiki in nenehnim nabijanjem. Res dobra taktika, s tem vse zmede. Ampak kako naj Žižek reši Golobiča in Zares? Če ga res tako dobro pozna, potem bi bil lahko vedel, da je Golobič zares izgubljeni primer.

Morda pa Golobič in zaresovci računajo na to, da je slovenskim ovcam sonce udarilo v glavo in ne bodo opazile, da gre zgolj za fatamorgano. Žižek je namreč nedavno poskubil lahkoverne ovce za Assangea, torej bodo slovenske ovce mala malica. Te je že tolikokrat postrigel, si iz njih spletel fantazmatski šal, kapo, nogavice in rokavice. Cigumigu, slovenske ovce strigu. Ampak izbrali so si slab čas. Ovce zdaj skubi turistična industrija. Po koncu poletja pa se vrnejo še drugi politiki s svojimi zares nabrušenimi škarjami.