Na levici se namreč dogaja, in niti odstop generalnega direktorja policije Senada Jušića ni odpravil vseh napetosti, ampak je zgolj odrešil notranjega ministra Boštjana Poklukarja negotovosti pred interpelacijo.

Skoraj nobenega dvoma ni, da jo bo preživel in da koalicija zaradi policijskih spletk in težav notranjega ministra ne bo razpadla. Koalicija bi namreč teoretično lahko razpadla le, če postane njen osrednji problem Robert Golob. To pa bi se zgodilo, če bi bila zoper njega vložena obtožnica.

Marsikomu ni jasno, zakaj je Senad Jušić potreboval toliko časa, da se je umaknil in vsaj deloma razbremenil notranjega ministra Boštjana Poklukarja. Konec koncev Jušić ni (bil) osebno odgovoren, če so ga imenovali, kljub temu da ni izpolnjeval (vseh) pogojev. Ves ta čas je bil v resnici tarča Poklukar, ki je Jušića ohranjal vse do trenutka, ko je ugotovil, da bo njegov odstop maksimalno učinkoval.

Taktiziranje je bilo sicer tvegano, ampak je uspelo: odstop šefa policije nekaj dni pred interpelacijo je vsaj toliko pomiril koalicijski partnerici SD in Levico, da se ne bi obrnili proti Poklukarju. Tudi če se bosta interpelacije vzdržali, opozicija nima nobene možnosti, da zbere 46 glasov, potrebnih za ministrovo razrešitev.

Kaj lahko zamaje koalicijo

Taktično je torej Jušićev odstop prišel Poklukarju kot naročen, saj mu je zavaroval hrbet. V SD in Levici so sicer še vedno nezadovoljni nad razmerami v policiji, ampak javno ne bodo rušili ministra, za katerega pravijo, da je njegova glavna odlika velika stopnja lojalnosti. To pa premier Golob nujno potrebuje, če želi obdržati vsaj približen nadzor nad policijo.

Račun za lojalnost mu bosta sicer izdali koalicijski partnerici SD, ne Levica, njihova aktivna podpora Poklukarju bi pomenila, da jima bo moral premier zanjo nekaj ponuditi. Morda se v Svobodi še niso povsem zavedeli, vendar je dobro leto pred volitvami idile v koaliciji nepreklicno konec. Odslej štejejo le še interesi.

Jure Klobčar

To pomeni, da prihaja čas, ko bo trdnost vladne koalicije vseskozi na preizkušnji. Interpelacija proti notranjemu ministru Poklukarju je v tem pogledu le uvertura v veliki finale, ki ga časovno sicer težko postavimo v opredeljiv okvir, vendar so vse možnosti odprte. Gre za vložitev obtožnice proti premierju v primeru Bobnar, ki je trenutno »založena« nekje na specializiranem državnem tožilstvu.

Če dejansko pride do tega, da bo vložena, potem bo Robert Golob postal prvi premier v zgodovini Slovenije, ki ga bo doletela ta »čast«. Od tu dalje pa smo na neoznačenem zemljevidu, kot temu pravimo: nič ni izključeno, vse je mogoče.

Predvsem je nemogoče predvideti, kakšne bodo posledice obtožnice za premierja osebno, javno mnenje, stranko in seveda koalicijo. Zagotovo pa bo za slednjo to neprimerno hujši šok od morebitnega (beri hipotetičnega) padca Poklukarja na interpelaciji. Pravnomočno obtoženi premier bi namreč dal veliko manevrskega prostora obema manjšima koalicijskima partnericama, ki nujno potrebujeta nekaj, s čimer bi lahko pritisnili na premierja oziroma svobodnjake pred volitvami, da bi si izboljšali položaj.

Nekoliko bolj izpostavljena je zagotovo SD, kjer bodo skušnjave po priložnosti, da se maščujejo za Litijsko 51, večje. Kajti stranka se je še pred enim letom borila za obstanek, ko so jo afera Litijska 51, obnašanje pravosodne ministrice Dominike Švarc Pipan in Klemna Žiberta, nenazadnje pa tudi taktiziranje takratne predsednice stranke Tanje Fajon pretresli do temeljev. SD si je sicer opomogla, ampak daleč od tega, da bi se rane že zacelile.

Ključno vprašanje, ki se zastavlja dobro leto pred volitvami, je za stranko tole: kaj so v tej vladi naredili, da bi si zaslužili (višjo) podporo, da bi dobili več glasov volivcev kot aprila 2022? Z drugimi besedami, volilni strategi SD si bodo morali izmisliti nekaj, kar bo pred volivci leve sredine in levice delovalo kolikor toliko kredibilno in stranki zagotovilo vsaj ohranitev števila poslanskih mandatov, če ne celo kakšnega več.

Milan Kučan in njegova svarila pred t. i. veliko koalicijo so le opomin, česa jim trda, ideološka linija ne bo pustila. Matjaž Han za slovo od Goloba potrebuje tisto, čemur Američani pravijo »smoking gun«, kadečo se pištolo. Obtoženi premier bi bil lahko povod za nekaj takšnega.

Levica je »čista«, ampak …

V identični dilemi je Levica, ki ji javnomnenjske ankete ravno tako ne kažejo najbolje, čeprav ima stranka neprimerno več sreče z aferami kot SD: ministri in funkcionarji Levice se vanje bodisi ne zapletajo, bodisi so dovolj spretni, da za seboj počistijo. Še najmanj »problematičen« se zdi Luka Mesec, minister za delo družine, socialne zadeve in enake možnosti, nekoliko bolj izpostavljena bo zaradi predloga novega medijskega zakon njegova strankarska šefinja Asta Vrečko.

Po drugi strani ima Levica v državnem zboru – kljub odpadništvu »revolucionarja« Mihe Kordiša – še vedno zelo homogeno poslansko skupino; peterica poslank in poslancev Levice je pogosto opaznejša in glasnejša od 40-članske vojske svobodnjakov.

Sašo Švigelj

Vendar pa ima ne glede na to tudi Levica v predvolilnem letu enako dilemo: kaj pokazati, s čim se pohvaliti pred volivci zdaj, ko so vladna stranka? Zanje je situacija povsem nova, saj vladna stranka niso bili še nikoli. Kako bo njihova volilna baza ocenila njihovo delo? Za Levico je bilo doslej vedno ugodnejše, da so iz opozicije naskakovali volivce in se s svojo občasno radikalno retoriko pozicionirali kot najbolj dosleden, načelen del naše etablirane levice.

Kakšna bo njihova kampanja zdaj, ko so stranka vladne koalicije? Bodo obudili boj za delavske in socialne pravice, kar bi verjetno od njih pričakovali, ali pa  bo prevladala komoditeta, ki jim jo zagotavlja politika Aste Vrečko, glavne sponzorke ljubljanskega kulturnega establišmenta? Ne pozabimo, da je Levico na zadnjih volitvah reševala Ljubljana.

Tiha kohabitacija med Kučanom in Janšo

V zakulisju leve politike se sicer postopoma razširja strah pred posegom od zunaj, ki bi »oblikoval« bodočo koalicijo, ki naj ne bi bila več ideološko homogena, kot je sedaj, pač pa bolj »nenačelna«, celo mešana oziroma rdeče-črna. Nedavni nastop bivšega predsednika Kučana, ki je še vedno patriarh SD, potrjuje, da se ničesar ne bo prepuščalo naključju in da je treba kakršnekoli ideje o spravi med blokoma v kali zatreti.

Če upoštevamo odnos med Kučanom in Janšo, lahko v kratkem pričakujemo »kanonado« tudi z desne, torej iz ust ajatole slovenske ortodoksne desnice, ki mu Kučanov veto na veliko koalicijo pride kot naročen. Skrivnost njune dolgoletne kohabitacije je namreč podobna tisti med ZDA in Sovjetsko zvezo v času hladne vojne. Potrebujeta drug drugega, da zagotavljata ravnotežje in ideološko polarizacijo ter držita vsak »svoje« na svojem bregu. Janša bo izkoristil Kučanove pozive k bojkotu sodelovanja z desnico za utrjevanje svoje hegemonije na desnici.

Po drugi strani pa je bivši predsednik z nastopom pred avditorijem stranke SD sporočil celotnemu levemu in levosredinskemu bloku, torej tudi svobodnjakom, naj ne razmišljajo o koaliciji niti z zmerno desno NSI ali celo Logarjevimi Demokrati, če bodo seveda prišla v parlament. Tretje kredibilne poti na desnosredinskem polju trenutno ni videti, kar je v interesu tako Kučana kot Janše.

Ne glede na logiko te umetne bipolarnosti se zastavlja vprašanje, zakaj nelagodje pred nečim, kar je v vsakem primeru lahko le produkt volitev, saj predvolilne koalicije v Sloveniji niso praksa. Niti Golob se pred zadnjimi volitvami ni želel povezati s Koalicijo ustavnega loka, ker je računal, da se mu to ne splača. Precej je tvegal, vendar je dobil jack pot z veliko zmage na volitvah. Ali Kučan tudi njemu sporoča, naj ne razmišlja o kakšnem popravku smeri, ki jo je določil spomladi 2022, ko je v svojo retoriko vnesel ideološke elemente.

S tem v zvezi ne moremo mimo pogovora med Golobom in Matejem Toninom, ko se je špekuliralo o možnosti koalicije: Golob je namreč kategorično zavrnil možnost, da bi prišlo do nje, saj naj bi morala NSI pač plačati ceno, ker je bila pred tem v Janševi vladi s fašisti. Nič osebnega ni, vi ste čisto v redu fantje, ampak gre za princip, je Robert Golob razložil osuplemu Toninu.

Ker so se po treh letih čustva vseeno že precej umirila, je seveda vprašanje, ali se lahko zdaj kaj spremeni. Kajti tudi Golob mora taktizirati in računati na najslabšo možnost, po kateri bi v koaliciji močno zaškripalo zaradi hipotetične obtožnice zoper njega kot premierja. Poleg tega ne smemo pozabiti, da med svobodnjaki in socialnimi demokrati že eno leto poteka pingpong lansiranih medijskih zgodb, afer in škandalov.

Če so Emilijo Stojmenovo Duh z razkritjem divjanja po avstrijski avtocesti na koncu res odnesli njeni nekdanji strankarski kolegi, potem je morda Meira Hot dobila porcijo nazaj kar od koalicijskih partnerjev z Obale. V odgovor je v medije priletela zgodba o policijskih reševalnih helikopterjih, ki jo je sicer formalno prva zagrabila NSI, vendar pa je za medijsko obdelavo diskretno poskrbel aparat SD.

Koliko pragmatizma prenese zmerna levica?

Če pod trenutno dogajanje potegnemo črto, potem ugotovimo, da SD, kot vse kaže, ne bo imela več veliko priložnosti, da spodnese premierja in si utre pot na svobodo, kjer bi lahko lažje vodili predvolilno kampanjo in se otresli soodgovonosti za razmere v državi. Med poznavalci zakulisja namreč prevladuje mnenje, da SD verjetno ne bo končala mandata v tej vladi, ker se ji to enostavno ne bi splačalo. Potrebuje nekaj, kar jo »očisti grehov« in ji omogoči kampanjo, v kateri bi si povrnila zaupanje levih oziroma levosredinskih volivcev.

Ne gre pozabiti, da je SD doslej samo enkrat zmagala na volitvah (2008), pa še takrat le po zaslugi Boruta Pahorja, ki je politično segel daleč proti sredini. Leta 2022 je SD ta prostor v celoti prevzel Golob, ki pa na prihodnjih volitvah ne more ponoviti takšnega uspeha. Najverjetneje bo prepolovil rezultat, kar pomeni, da se tudi SD ponuja možnost za precej boljši izkupiček, seveda pod pogojem, da se ne pojavijo nove, konkurenčne stranke na zmerni levici.

Ta hip je socialnim demokratom potencialno najbolj nevaren le Vladimir Prebilič, ki je, ironično, nekdanji član SD. Morda njegov uspeh na evropskih volitvah skupaj s politično zapuščino Boruta Pahorja socialnim demokratom ponuja recept, po katerem se lahko ravnajo v predvolilnem letu, da bi kot edina socialdemokratska stranka v Sloveniji zasedli več prostora na levi sredini. Toda za kaj takšnega bi morali najprej upokojiti že pred več kot dvema desetletjema upokojenega večnega predsednika. Je za SD to res misija nemogoče?