Obstajata tudi dva svetova: realni in paralelni. V prvem se politiki ukvarjajo z realnimi problemi, v drugem pa z namišljenimi. Problem Slovenije je, da dobršen del politike živi v paralelnem svetu. Se ukvarja z dokaj irelevantnimi, pa tudi s povsem strokovnimi stvarmi: z odstrelom medvedov, z nutrijami, s teorijo spolov, s kulturnim bojem … Ena od teh tem vedno nekomu pomaga, da se odvrne pozornost od bolj usodnih življenjskih problemov, ki tarejo ljudi tukaj in zdaj. Politiki od volitev do volitev kalkulirajo: kako ostati na oblasti ali kako se dokopati do nje. Najlažje pa je zganjati demagogijo.
Prvega junija bo eno leto, odkar sta v vladni palači Janez Janša in Robert Golob opravila primopredajo poslov. Ko ob prvi obletnici nove vlade potegnemo črto, lahko hitro ugotovimo, da se v državi, razen da se je na položajih zamenjala množica ljudi, (še) ni zgodilo nič kaj bistvenega. Napovedali so le ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki v bistvu to sploh ne bo, saj bodo ta denar pobrali le po drugi poti.
Imeli so polna usta reform, obljub, da bo vse drugače, a je hitro prišla politična realnost. Pri nas namreč še vedno velja načelo, da se nič ne da. Politiki pa zelo hitro temu podležejo. Da se ohranja status quo. Sprememb se Slovenci bojijo in jih ne marajo. Politikom, ki preveč »rožljajo« z reformami, namreč takoj upade javnomnenjska podpora.
Največje razočaranje Golobove ministrske ekipe, ki nam vlada zadnje leto, je gotovo minister za zdravje Danijel Bešič Loredan.
Že dobrih trideset let samostojne države se zato vrtimo v začaranem krogu. Z nujnimi strukturnimi reformami se odlaša do zadnjega, dokler ne začne teči voda v grlo. Srečo imamo, da smo že dve desetletji del Evropske unije, da politiki pri vladanju nimajo povsem prostih rok, da se morajo podrejati evropskim direktivam iz Bruslja. Da bi bilo lahko še slabše, kot je, je slaba tolažba. Lahko bi živeli bolje, če politiki ne bi gledali samo na naslednje volitve in bi upali tudi kaj konkretnega narediti.
Problem Slovenije je, da ni politične alternative. Da so vsi, ko pridejo na oblast, levi in desni, isti. Da jih v prvi vrsti zanimajo lastni interesi in šele nato interes države. Vsi bi le delili proračunski denar, tudi desni na oblasti postanejo socialisti.
Največje razočaranje Golobove ministrske ekipe, ki nam vlada zadnje leto, je gotovo minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Z interventnim zakonom je vlada v javno zdravstvo zmetala spet kopico denarja za zmanjšanje čakalnih vrst. In kaj se je zgodilo? Čakalne vrste so se še podaljšale! Namesto da bi minister za fiasko prevzel odgovornost, se zdaj izmotava, da so se iz te lekcije nekaj naučili.
Aleš Šabeder, njegova desna roka in nekdanji minister, je tudi garant, da se pri nabavah in investicijah v zdravstvu ne bo nič kaj bistvenega spremenilo. Da se bo še naprej poslovalo po domače, da bo te posle še naprej obvladoval ozek krog posvečenih. Davkoplačevalci pa bomo vse to še naprej mastno preplačevali.
Za piko na i se je z reformo zdravstva (poleg strateškega sveta, ki ga vodi kirurg Erik Brecelj, resorni minister pa njihove predloge gladko ignorira) zdaj začela ukvarjati še predsednica republike Nataša Pirc Musar. Samo še njen nekdanji šef, razvpiti pidovski baron Darko Horvat manjka, pa bo slika popolna in kaos še večji.
Horvat zdaj finančno rešuje kralja televizijske prodaje Sandija Češka, ki je svoje dni Slovencem prodajal tudi kosmodisk. Morda pa bi ta čudežni deček slovenske tranzicije rešil še slovensko zdravstvo. S cenenim kosom plastike iz Kitajske, da bi vsaj kakemu politiku poravnali upognjeno hrbtenico.
A šalo na stran, časi so resni. Če že v vladi guncajo afne, bi bila lahko vsaj opozicija resna in odgovorna pri ponujanju alternativnih rešitev. Žal pogosto ni tako. Še sploh pri največji opozicijski stranki, kjer zadnja leta bijejo glavne bitke proti kulturnemu marksizmu. Povprečen volivec desnice je ob teh ideoloških skovankah vedno bolj zmeden. Kaj je sploh to kulturni marksizem, se mnogi sprašujejo. Če je marksizem kulturen, je to nekaj pozitivnega? Marksizem bi bil lahko tudi nekulturen.
Bolj kot z reformo zdravstva se v SDS ukvarjajo s teorijo spolov, pa z nekim zarotniškim forumom São Paulo. Ne more biti drugače, če se pa njihov šef z zdravstvenimi dobavitelji vozi na jahti in igra golf na Mavriciju. Tisti pravi forum tako ni v brazilskem São Paulu, ampak je očitno kar na eksotičnem Mavriciju sredi Indijskega oceana.