Toda Golob je podlegel čaru starih fantov iz ozadja in sestavil vlado z levosredinskimi socialnimi demokrati in precej radikalnejšo Levico. Ali je ravnal prav ali pa zamudil priložnost rdeče-črne koalicije? Kaj se sploh dogaja danes, ko je vlada Roberta Goloba v zadnji četrtini mandata, prvi predvolilni spopad pa se obeta že ob majskem referendumu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke v umetnosti?

Prva, uvodna in usodna ugotovitev je: velika zmaga je enako velika pričakovanja. Ker je Robert Golob zelo spretno izrabil širše družbeno nezadovoljstvo Slovencev po dveh letih omejevalnih ukrepov zaradi epidemije novega koronavirusa, uspeh njegove stranke Gibanje Svoboda ni bil nepričakovan. Je pa ves levi pol zaradi Golobovega triumfa imel kolateralno škodo: Marjan Šarec s svojo Listo in Stranka Alenke Bratušek sta izpadla iz parlamenta, prav tako prislovično oportunistična stranka upokojencev Desus. Tolažilna nagrada za Šarca in Bratuškovo je prišla s priključitvijo njunih propadlih strank v zmagovito Svobodo. Oziroma kot so takrat slikovito opisali »anšlus«: Marjan in Alenka sta padla za svobodo, da sta lahko ostala pri koritu.

Primož Lavre

Ta »malenkost« ni ostala neopažena, del volivcev je Golobu zameril, da rehabilitira politične luzerje. Toda takšna poteza niti ni bila prva, tisti z nekaj zgodovinskega spomina še niso pozabili, da je tudi Janez Drnovšek v devetdesetih na združitvenem kongresu na Bledu v mogočno LDS vsrkal demokrate, socialiste in Zelene.

Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi?

Bolj kot posledice velike zmage svobodnjakov pred tremi leti nas zanimajo rezultati njihove vladavine in analiza zanje relativno neugodnih javnomnenjskih raziskav v zadnjih tednih in mesecih. Kaj to pomeni? Da vlada dela slabo, katastrofalno slabo ali da je vse skupaj dejansko relativno, predvsem pa da je treba vlado ocenjevati glede na pretekle trende? Odgovor je pravzaprav slednji: trenutni rating Golobove vlade niti ni tako slab, da bi sprožil paniko v vladni palači. Če ga primerjamo s sorodnimi podatki iz preteklih let, ugotovimo, da je Robert Golob celo uspešnejši od svojih predhodnikov Pahorja (2008–2022), Janše II (2012–2013), Cerarja (2014–2018), Šarca (2018–2020) in Janše III (2020–2022).

Zakaj uspešnejši? Enostavno zato, ker bo – kot vse kaže – zaključil mandat v celoti, kar se v Sloveniji ni zgodilo že vse od leta 2008 (prva Janševa vlada). S tem pa je Robert Golob na dobri poti, da se po Janezu Janši in Janezu Drnovšku vpiše v zgodovino kot šele tretji premier, ki je končal mandat. Kar v bistvu ni majhen dosežek.

DZ/Matija Sušnik

A da nam ne boste česa očitali, bomo nadaljevali z nekaj manj prijetnimi novicami za vladno koalicijo, vladajoči trojček in nenazadnje premierja Goloba osebno. Najprej podatek, ki ga potrjujejo vsa merjenja javnega mnenja zadnje tedne in mesece. Vladne koalicije oziroma vlade polovica državljanov ne podpira, saj meni, da dela slabo. Le petina jih je nasprotnega mnenja. Še nekoliko slabši je rating vladajočih svobodnjakov pri stabilnih 12 odstotkih, kar pa je skoraj polovica manj od SDS, a še vedno precej več od socialnih demokratov ali Levice, ki se bo prihodnje leto očitno borila za obstanek v parlamentu. Seštevek javnomnenjske podpore svobodnjakov, socialnih demokratov in Levice znese celo nekaj manj, kolikor je ocenjena podpora Janševi stranki, se pravi okoli 23 odstotkov. Najmanj srečen pa je lahko zagotovo premier osebno, saj so ga na lestvici priljubljenosti politikov potisnili na njen rep. Če bi šlo za test avtomobilskih gum, bi Golob tvegal oceno »ne priporočamo«.

Kaj vse so svobodnjaki naredili narobe, da so v treh letih »skurili« dve tretjini političnega kapitala, ki so jim ga leta 2022 podarili volivci, razočarani nad »kovidno diktaturo« Janeza Janše? Zagotovo se niso krotili pri nekaterih aferah, ki sta jih napihovali tako opozicija kot tudi katera izmed obeh koalicijskih partneric, ko oziroma če ji je to ustrezalo, pri čemer pa je treba priznati, da je Levica pri tem bolj amaterska, socialni demokrati pa so stari, prekaljeni mački in so pustili prstne odtise marsikje. Prav dinamika »partnerskih odnosov« med koalicijskimi strankami pokaže, da včasih velja stara modrost, da ne potrebuješ sovražnikov, če imaš takšne »prijatelje«.

Jure Klobčar

Vsi grehi Golobove koalicije

Eden izmed slovenskih medijev je naštel kar 25 afer Golobove vlade v slabih treh letih, kolikor je na oblasti. Začenši z »depolitizacijo« policije in očitki nekdanje policijske ministrice Tatjane Bobnar in poslovodečega prvega policista v državi Boštjana Lindava, da naj bi premier osebno izvajal politični pritisk nanju in zahteval, da policijo »očistita« Janševih kadrov. Zoper Goloba je bila zaradi tega vložena celo kazenska ovadba specializiranega državnega tožilstva, o kateri še vedno odloča sodišče. Lindav se je medtem upokojil, Bobnarjeva pa je dobila službo v kabinetu predsednice države Nataše Pirc Musar, kar je dodatno zastrupilo odnose med premierjem in predsednico. Afera Bobnar je zagotovo škodovala premierju, posebej neprijetna pa je zanj grožnja z vloženo obtožnico, kar bi zoper njega sprožilo sodni postopek. Ker se bližamo volitvam, je to še toliko večji pritisk na Goloba.

A če je iskanje janšistov na policiji škodovalo Golobu, je padalo tudi po socialnih demokratih zaradi afere Litijska 51, ki je sicer odnesla pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan, za njo pa še predsednico stranke Tanjo Fajon, na čelo stranke pa prinesla »kriznega menedžerja« Matjaža Hana. Svoboda je nekaj škode imela tudi zaradi spora z Mojco Šetinc Pašek, ki so ji poslanski kolegi očitali, da prek nje uhajajo informacije v medije, in predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, ki je sicer obdržala položaj, a se je poslovila kot podpredsednica stranke. Ker je Urška Klakočar Zupančič med ljudstvom postala bolj priljubljena od premierja, je to sprožilo nekaj dodatnih napetosti, ki pa so jih kasneje menda precej uspešno zgladili.

Sašo Radej

Po epilogu afere Litijska 51 so se socialni demokrati sladko smejali, ko je javnost izvedela za nakup 13.000 neustreznih prenosnih računalnikov, za katere je ministrstvo za digitalno preobrazbo pod vodstvom Emilije Stojmenove Duh, nekdanje članice Socialnih demokratov, ki je tik pred volitvami prestopila med svobodnjake, odštelo kar 6,5 milijona davkoplačevalskih evrov. Podobno kot Dominika Švarc Pipan je moral premier tudi Stojmenovi na koncu reči »doviduvanje«, kar po makedonsko pomeni nasvidenje.

Še več vznemirjenja so med ljudmi sprožile govorice o skrivnem bančnem računu, ki naj bi ga imel Robert Golob na Raiffeisen banki v Bukarešti, kar je premier zanikal, češ da gre za krajo identitete. Pri tovrstnih obtožbah je ključna ugotovitev, da na koncu resnica sploh ni pomembna in da ljudje verjamejo v tisto, v kar hočejo verjeti. Janševi pristaši verjamejo, da je Golob kriv, pa četudi se izkaže, da je dejansko šlo za krajo identitete.

Bobo

Razočaranja in zamere se kopičijo

Bolj resne, objektivno problematične pa so za vlado in posebej vladajočo stranko obljube, izrečene glede reševanja kroničnih težav v (državnem) zdravstvu, denimo pomanjkanja zdravnikov, predolgih čakalnih dob, izbrisov napotnic, ogromnega števila ljudi brez izbranega osebnega zdravnika … Potem je še proslula zdravniška stavka sindikata Fides, ki traja že 16 mesecev, vendar je bila pravzaprav v korist vlade, saj je javno mnenje po številnih aferah in razkritjih zaslužkarstva in dvoživkarstva med zdravniki v glavnem nenaklonjeno »bogovom v belih haljah«. To pa pomeni, da jih večinoma ne podpirajo pri njihovih zahtevah.

Vladna koalicija se sicer v zadnjih mesecih, ko je postalo jasno, da jim zmanjkuje časa, iskreno trudi z zdravstveno reformo, kar je sprožilo tudi silovit odpor določenih lobijev. Precej manj rezultatov je v stanovanjski politiki, kjer je vlada po zaslugi Levice pretiravala z obljubami o 30.000 stanovanjih do konca mandata. Številke so – z eno besedo – utopične. A če smo pošteni, to je vrtiček Levica, ki je znana po tem, da raje kot stanovanja zida gradove v oblakih, njeni (bivši) poslanci pa bi kapital preganjali kar z bajoneti.

Sašo Radej

Premier se je po katastrofalnih poplavah avgusta 2023 očitno preveč zaletel tudi z obljubami o 100 novih hišah za tiste družine, ki so ostale brez vsega. Toda pri tem je treba poudariti objektivno okoliščino: da toga birokracija v Sloveniji preprečuje kakršnokoli spremembo v razumnih rokih. Niti premier ne more tega spremeniti. Pač pa lahko kaj spremeni ali izboljša na področju človeških virov: afer z ministrico za javno upravo Sanjo Ajanovič Hovnik ali z imenovanjem Senada Jušića za generalnega direktorja policije enostavno ne bi bilo, če bi uradniški svet bolje prebral zakonodajo, selekcija ministrskih kandidatov pa bi upoštevala (tudi) meritokratske kriterije. Jušić se je na koncu poparjeno poslovil, vendar je ostal občutek, da se to brez medijskega pritiska ne bi zgodilo.

Vox populi, glas nevladnikov

Koliko so premierju, njegovi stranki in vladi škodovali domnevno poseganje v neodvisnost državnih agencij (npr. tiste za energijo zaradi spora z omrežnino) ali finančni pritiski na računsko sodišče (grožnja z manj dodeljenih sredstev), je težko oceniti. Ljudski glas je bolj dovzeten za afere, ki si jih lahko predstavlja, denimo podrtijo na Litijski 51, železniško postajo na Jesenicah za 170 milijonov ali v Novi Gorici za 62 milijonov evrov. Na drugi strani pa ima prav Golobova vlada (ne)srečo, da se je zelo navezala na nevladnike in civilno družbo. Brez njihove nesebične podpore pred tremi leti ne bi tako prepričljivo zmagali na volitvah.

Jure Klobčar

Toda s temi aktivisti, nevladniki in podobnimi borci za svetovni mir je bilo vedno naporno: v glavnem niso zmožni sami preživeti v krutem kapitalizmu, zato potrebujejo patronat države, ki naj poskrbi zanje. Ker je bila zadnja Janševa vlada do njih mačeha, so z vsemi silami podprli Goloba, kar so mu kasneje tudi večkrat metali naprej, češ da se lahko njim zahvali za zmago. Prav ta del javno zelo glasnih in bržkone tudi medijsko vplivnih podpornikov Gibanja Svobode danes povzroča glavobol premierju, saj ga sili k iskanju kompromisov tudi tam, kjer jih sicer ne bi potreboval. Če bo zanemaril nevladnike in civilno družbo, si bo nakopal še več zamer. Tvega celo to, da bi se mu odrekli in svojo podporo in pomoč ponudili previdno vzhajajoči zvezdi levega pola, Vladimirju Prebiliču.

Golobova težava je v bistvu tudi specifika zadnjih volitev, ker so stranke sedanje vladne koalicije civilni družbi in nevladnim organizacijam preveč obljubljale. Ugodnim notranjepolitičnim razmeram po koncu kovidne epidemije, ki so dale zagon svobodnjakom in jim pomagale do zmage, dodajmo še dobre gospodarske razmere, stabilno gospodarsko rast in rekordno nizko brezposelnost. Resda si vlada lahko lasti le delne zasluge za to, kajti gospodarstvo je najbolj zadovoljno, kadar se država (politika) najmanj vmešava vanj. Ne glede na občasne strahove zaradi stagnacije nemškega gospodarstva, njegova recesija bi za seboj z nekaj časovnega zamika potegnila tudi Slovenijo, je splošna gospodarska slika pri nas še vedno pozitivna, optimistična. Ljudje večinoma dobro živijo, bolje kot v letih pred kovidom, bančnih depozitov je za skoraj 20 milijard evrov, ljudje kupujejo nove avtomobile, cene nepremičnin še vedno rastejo itd.

Sašo Radej

Če bi pred naslednjimi volitvami ljudje volili glede na stanje v državi, potem bi stranke vladne koalicije zmagale. Toda slika nikakor ni tako brezmadežna, in tu je odgovor, zakaj sta Golob in Gibanje Svoboda tako padla na lestvici priljubljenosti. Pomembna točka preobrata v priljubljenosti vlade je bila zagotovo sprememba v odnosu medijev do oblasti. Mediji so namreč zelo zaostrili svojo kritično distanco, kar je morda tudi posledica tega, da so bili dolgo prizanesljivi do vlade. Eden od indikatorjev tega zasuka je že poročanje o ljubljanskem županu Jankoviću, ki je dolgo veljal za nedotakljivega, danes pa ga vodilni mediji kar naprej naskakujejo zaradi pajdašenja s srbskim avtokratom Vučićem in prakse »balkanskih poslov« v slovenski prestolnici.

Levica je vsekakor obrnila hrbet Jankoviću, ki je v zadnjih treh letih poskušal ustvariti vtis, da je nekakšen mentor, zaupnik in svetovalec predsednika vlade. Če k temu prištejemo očitke Golobu, da je neoliberalen, da je še vedno podpornik Ukrajine, da se uklanja Američanom, da podpira alternativce v zdravstvu ali da ne nasprotuje povečevanju izdatkov za orožje (NATO), potem je pravzaprav jasno, da se je volilna tekma na levem polu že začela in da si bo moral Robert Golob tokrat pošteno izboriti svoje mesto v predvolilni tekmi. Pred tremi leti mu je namreč ta privilegij dobesedno padel v naročje.