Prejšnji teden smo ob velikem medijskem pompu dočakali biografijo Franceta Bučarja, ki jo je napisal propagandist Kučanovega klana in urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin. Žerdinova hvalnica Bučarju je ciljano izšla ravno ob 25-letnici plebiscita, da bi javnosti ob tem simbolno pomembnem datumu vsilili izkrivljeno podobo Bučarja kot očeta slovenske samostojnosti in velikega Slovenca. V resnici gre za enega največjih političnih negativcev in Kučanovega hlapca, ki je z blokado lustracije zagotovil, da imamo 25 let po plebiscitu še vedno kučanokracijo namesto demokracije.
Ko je bil še živ, je bil Bučar deležen nezasluženih hvalnic, saj so dominantni levičarski mediji cenzurirali vsa sporna dejstva o njem. Igral je velikega intelektualca in »vsegliharja«, čeprav ni bil ne eno ne drugo. Ko je oktobra umrl, so na levi in desni med seboj dobesedno tekmovali, kdo mu bolj pel hvalnice, in ga predstavljali kot človeka, ki je baje presegel delitve na levo in desno. Seveda gre za popolno laž, saj je Bučar delal predvsem v korist slovenske levice s Kučanom na čelu, ko je na začetku tranzicije kot vplivni član Demosa preprečil lustracijo, češ da se bo ta zgodila zgolj prek njegovega trupla. Da je prav Bučarjevo nasprotovanje lustraciji ključni politični dogodek po osamosvojitvi, se njegov biograf Žerdin še kako dobro zaveda. V svoji knjigi o omrežjih je namreč zapisal, da bi zadnjemu šefu partije Kučanu izvolitev na predsedniško funkcijo v novi državi lahko preprečila zgolj lustracija. Prav Žerdinov biografski portretiranec Bučar pa je poskrbel, da se lustracija Kučana in drugih vplivnih komunistov ni nikoli zgodila.
Danilo Slivnik je v knjigi Kučanov klan (1996) prvi resno podvomil o Bučarju. Po Slivniku je bil človek z »dvojnim življenjem«, saj je kot komisar Knoja in Ozne sodeloval pri deportiranju ljudi v Kočevski rog, kjer so bili tisoči pobiti brez sojenja. Jasno je, da je nasprotoval lustraciji, saj bi moral zaradi svoje vloge pri povojnih pobojih in delu za politično policijo lustrirati tudi samega sebe. Sicer ne preseneča Žerdinovo navdušenje nad Bučarjem, saj se isti Žerdin navdušuje tudi nad skupino Laibach, ki se je avgusta sramotno poklonila severnokorejskemu klavcu Kimu Džongu Unu. Ta je celotno državo spremenil v sodobno klavnico Kočevski rog, Žerdin pa brutalno teptanje temeljnih človekovih pravic v Severni Koreji posmehljivo enači z lokalnimi običaji: »Slovenska posadka (Laibach, op. p.) se je obnašala kot uglajeni gostje: spoštovala je lokalne običaje.« Delo, kjer je Žerdin med najvplivnejšimi uredniki, je Laibach, sramoto leta 2015, celo nominiralo za osebnost leta!
Slivnik je v knjigi opozoril, da je bil Bučar vedno dobro zapisan v Kučanovih medijih, ki so brez milosti obračunavali z drugimi demosovci, le z njim ne, saj je med Bučarjem in Kučanovim klanom vedno obstajala »svojevrstna simbioza« in »nenapisan medsebojni dogovor«. Največjo politično in ekonomsko korist od Bučarjeve blokade lustracije so seveda imeli Kučan in člani njegovega klana. Bučar je namreč nasprotoval Pučnikovemu predlogu o zakonski omejitvi moči nekdanjih komunistov. Kljub temu o Bučarjevi spornosti že v času Demosa ni nihče razpravljal, še manj pa mediji o tem razpravljajo danes. Zaradi te simbioze s Kučanovim klanom je lahko v zadnjih letih življenja odvrgel »vsegliharsko« masko, ko je šel s Kučanom in njegovo druščino pred volitvami 2011 na Magistrat snubit Jankovića. Takrat je ponovno pokazal, da z vsem bitjem podpira kontinuiteto Kučanovega klana. Kot Kučanu se je tudi Bučarju vseskozi trgalo od Janše. Bučar je v 2012/13 aktivno podpiral rušenje legitimne Janševe vlade z vstajniško ulično revolucijo. Jeseni 2013 je v ljubljanskem Slonu po stričevsko kofetkal s Kučanom in Nikom Tošem, še enim vplivnežem iz Kučanovega klana. Takrat je tudi prekosil samega sebe z izjavo: »V resnici so tako imenovani botri iz ozadja v normalnih družbah potrebni in koristni.« Seveda so v Sloveniji dopustni samo eni in isti botri oziroma strici iz ozadja – tisti, ki jim Žerdin ljubkovalno pravi »stare sablje«, člani Kučanovega klana.
Zato je Žerdin edina logična izbira za Bučarjevega biografa. Je namreč ideološko preverjeni piarovec, ki kot novinar, urednik in pisec knjig celo kariero skrbi za podmazano delovanje Kučanove propagandne mašinerije. Doslej se je izkazal z izkrivljanjem realnosti v sprotnih medijskih objavah in zlasti v knjigi Omrežje moči: epicentri slovenske politične in gospodarske elite (2012). Omenjena knjiga je v resnici groteskni piar za kontinuiteto komunistične nomenklature, Kučana in njegovo omrežje moči. Čeprav govori o omrežju moči in povezavah med politiko in kapitalom, ne analizira Kučanovega omrežja vseh omrežij, Foruma 21. Znotraj tega omrežja pa Žerdin zavestno zamolči tudi vplivno omrežje svojega današnjega šefa, Stojana Petriča, pomembnega člana Kučanovega Foruma 21 in nadzornika družbe FMR, ki je poleti prevzela Delo, kjer urednikuje isti Žerdin, Delo pa je izdalo Žerdinovo hvalnico Bučarju.
Po Repetovi biografiji Kučana, ki propagandistično izkrivlja zgodovino pred našimi očmi, je Žerdinova biografija Bučarja logično nadaljevanje. Z njo je Žerdin zaključil krog manipulacije zgodovine: kot piarovec Kučanovega klana se je poklonil Kučanovem hlapcu, Francetu Bučarju. Brez Bučarjeve blokade lustracije bi bila zgodovina Slovenije bistveno drugačna, saj ne bi bilo ne Kučana ne Kučanovega klana in tudi ne Kučanovih medijev, Slovenija pa bila 25 let po plebiscitu povsem nekaj drugega, kot je danes.
