Pred Slovenci so volitve novega vodstva države, ki naj bi nas vodilo naprej po poti, kjer smo leta 2008 že dosegli kvaliteto življenja razvitih narodov srednje Evrope. V zadnjih desetih letih pa so nas države, katere smo včasih gledali zviška, prehitevale po levi in po desni. V tako stanje so nas pripeljali politiki – še živi in njihovi somišljeniki, člani bivše ZK, za katere pravi domislica »da edini poznajo pot iz labirinta gospodarskega poloma, v katerega so nas zmagovito vodili in pripeljali.«
Da bi nadaljevali po poti iz leta 2008, si zasluži večina sposobnih in pridnih Slovencev in dobromislečih priseljencev, s katerimi smo gradili to lepo domovino. Še bolj pomembno pa je to za naše naslednike, ki zaradi slabe perspektive doma, množično odhajajo v tujino. Zadnje čase nas ta pojav že močno skrbi in žalosti.
Mislim, da sta odločilna dva vzvoda s katerima je mogoče prevesiti razmerje političnih sil v pravo smer in na oba bi lahko imela katoliška Cerkev pomemben vpliv:
-Povečati udeležbo na volitvah za 15 odstotkov. Razložiti je treba abstinentom, da je neudeležba na volitvah, kot so rekli stari Grki »idiotizem«, kar pomeni egoizem, brez posluha za splošno dobro, kar je tudi greh svoje vrste. Realne možnosti za prepričanje ljudi, ki ne hodijo volit, so, saj je ocenjeno, da je okrog 60 odstotkov državljanov katoliške vere. Zgled nam je lahko sosednja Hrvaška, sicer bolj katoliška država kot Slovenija, kjer je vodstvo njihove Cerkve pred zadnjimi volitvami, z energičnimi pozivi odločilno vplivalo na zmago desnice!
-Nedvoumno, jasno in enostavno je treba vernikom predstaviti, da je treba voliti ljudi z dobrimi dosežki v prid državljanov, kot je na primer predsedovanje Sveta EU, tiste, ki so omogočili izplačilo pokojnin v višini 76% plače v primerjavi z današnjimi 57 odstotki,… itd. Pri tem jih ne sme prevarati privesek krščanski pred stranko, katere politik je omogočil povišanje pokojnine Kučanu.
Voditelji Cerkve niso samo dušni pastirji svoje črede, ampak so soodgovorni tudi za njeno varnost ter za prizadevanje za pravično družbo, kot je zapisal papež Benedikt v okrožnici Bog je ljubezen. Pri tem nihče ne sme stati ob strani!
Očitek levičarjev, da se RK cerkev ne sme mešati v politiko je ovrgla tudi zgodovina. Po vojni osovraženi in preganjani škof Rožman, je imel prav s takratnim pozivom proti revolucionarnim boljševikom, ki so med vojno in po njej, pobili cvet slovenskega naroda. Tudi veliki Edvard Kocbek, sicer krščanski socialist, ki je z dobrim namenom sodeloval pri Dolomitski izjavi, je kasneje s pravim križevim potom izkusil sprevrženost komunistične stvarnosti.
Tukaj našteta dejstva so dovolj jasen poziv SŠK, da zmore pogum za energičen in učinkovit poziv vernikom za obvezno udeležbo in pravično odločitev na bližnjih, lahko rečem , prelomnih volitvah.
France Smolej, Jesenice
