Predsedovanje Slovenije Evropski uniji se končuje in prihaja čas za prve ocene. Ali je šlo, kot trdijo nekateri, ki ne skrivajo samopomilovanja, bolj za odmor med prejšnjim nemškim in prihodnjim francoskim predsedovanjem, ali pa povsem normalno oziroma običajno predsedovanje, ki je podrejeno zakonitostim logike delovanja Evropske unije kot skupnost različnih držav. Prvi resen pretres so slovenskemu predsedovanju pripravili Irci, ki so na referendumu zavrnili lizbonsko pogodbo. Čez nekaj dni bo predsednik Evropskega sveta premier Janez Janša predal vodenje povezave francoskemu predsedniku Nikolasu Sarkozyju.
Poznavalci sicer poudarjajo pomen povezovalne vloge predsedujoče države in njenega predsednika vlade (z veliko potrebnega občutka pri uradnih in neuradnih stikih), pa vendar je predsedujoča, ko se ocenjuje njeno delo, odvisna od držav članic in njihove pripravljenosti za kompromise oziroma od vrste okoliščin, na katere ne more vplivati.
Biti na realnih tleh
Glede programa predsedovanja, ki so mu nekateri očitali neambicioznost, mag. Irena Brinar s Fakultete za družbene vede v Ljubljani pravi, da sta med prioritetami dve, ki sta prišli po časovni razporeditvi Sveta EU v naše predsedovanje – to sta ocena in nadaljnje izvajanje lizbonske strategije in podnebno-energetski paket, za katerega je Evropska komisija pripravila izhodišča, ki jih je bilo treba obravnavati in potrditi na Evropskem svetu s strani vseh držav članic. »Izvirno naši prioriteti sta samo Zahodni Balkan in medkulturni dialog, pa še ta je prišel med prioritete, ker je Svet Evrope razglasil leto 2008 za leto medkulturnega dialoga, s slovensko uvrstitvijo med prioritete je dobil dodatno mednarodno odmevnost.«
Ob pripombah o premajhni ambicioznosti ciljev se Brinarjeva sprašuje, kateri cilji (ali aktivnosti) bi to bili in ali ima Slovenija zanje zadosti človeških virov in strokovnega znanja. »Lahko bi imeli kakšen bolj ambiciozen cilj (morda v povezavi s podnebnimi spremembami ali romskim vprašanjem), vendar je vprašanje, ali to ne bi bilo neproduktivno, če nam tega ne bi uspelo izpeljati. Vprašanje je, kaj je bolje – biti na realnih tleh in si zastaviti realne cilje in te izpolniti, ali pa si zastaviti visoke cilje in potem jih ne doseči. Mislim, da je prva opcija boljša. Slovenija se mora zavedati svojih omejitev – mislim predvsem na človeški in ekonomski potencial in mednarodni rating.« Brinarjeva opozarja na to, da včasih tudi še tako dobre zamisli propadejo, če ni politične volje in mednarodne podpore pri drugih državah – tako kot se nam je zgodilo s pobudo za Darfur: »Za reševanje mednarodnih vprašanj ni zadosti samo dobra ideja, temveč tudi konkretna finančna sredstva, teh pa Slovenija nima na pretek. Samo za primer – nekaj aktivnosti za Darfur je steklo več kot leto po slovenski iniciativi, vendar je ta pobuda, podprta s konkretnimi finančnimi sredstvi, prišla od velikih in razvitih držav. Isto velja tudi za Bližnji vzhod. Če bi lahko Slovenija ponudila konkretna sredstva, bi bile verjetno tudi njene ideje sprejete pri vpletenih strankah v sporu. Treba je imeti načrt, nagrado in vzvode vsaj minimalne prisile.«
