Za uvod anekdota, za katero prijatelj ekonomist prisega, da je resnična, sam menim, da je bolj montypythonovski skeč. Dan je že dal slovo, pivo je dalo pivo, zato je tudi beseda dala besedo. Vložek v kulturo se najmanj štirikrat povrne, je skušal lokalni umetnik prepričati avtomehanika Ivana in navajal raziskave, citiral ugledne medije. Šlosarju, ki je delal od zore do mraka (ali obratno, saj ni pomembno) in mu je bil največji žur v življenju vaška veselica, je seglo v srce, v sanjah so cekini leteli na vse strani. Eureka, je lepega jutra zavpil, pobasal družino, peterica je bila njih, in hajdi v opero v Ljubljano. Pražnje oblečeni so kupili najboljše vstopnice, 200 evrov jih je stalo, ampak Ivan, prebrisan kot je, je razmišljal, kar mu je govoril umetnik.
Seveda, smetana in elita, vsa fina in uglajena, bogata, da je kaj, hodi v opero, tam je denar. Še preden je zbor je odpel zadnjo arijo, je bila družina že pri blagajni. Čakala je. In čakala. In čakala. In čakala. Dokler ni prišel varnostnik in jih skušal odgnati, češ zapiramo. Se Ivan ni dal. Razloži pač, da je v opero vložil 200 evrov, zdaj čaka, da mu izplačajo 800 evrov, ker se vložek v kulturo štirikrat povrne. In da se on že ne bo pustil opehariti. Zadeva se je končala, kot se je morala – najprej policija, potem psihiatrija.
Nekako tako mora bralec brati pamflet ekonomista Maksa Tajnikarja v prilogi skrajno levičarskega dnevnega časnika. Nekoč tudi minister pravi, da bi se Karl Marx posmehoval Thomasu Pikettyju, ker slednji še vedno naseda na nekatere kapitalistične štose. Kapitalizem pa je seveda najslabša možna izbira, z njim ni kompromisa, rezultat je vedno nič: če nekdo pridobi, drugi izgubi. Win-win kombinacija je zgolj floskula, opij za ljudi. 65-letni ekonomist, ki je nekoč dejal, da Adria Airways ni tukaj zato, da dela dobiček, ampak zato, da se ljudje lahko vozimo, ni razočaral.
Po njegovo javni sektor ni zaradi državljanov, ampak so državljani zaradi javnega sektorja. In seveda ustvarja dodano vrednost, da je kaj. Takole pravi: „Če damo več za šolstvo ali zdravstvo in policijo, le del individualne potrošnje pretvarjamo v kolektivno. Gospodarstva pa zato ni nič manj.“ In še: „.... sploh ne gre za to, da zbiranje sredstev za javni sektor in kolektivna potrošnja obremenjujeta gospodarstvo, saj s tem le zasebna sredstva pretvarjamo v kolektivna. Javni sektor namreč ne obremenjuje gospodarstva, ampak kapitaliste, ker jim dviguje ceno dela.“ Super! Ste razumeli? Naj poenostavim. Večji javni sektor pomeni manj izkoriščevalskih kapitalistov in večjo ceno dela. In več denarja za vse.
Torej je rešitev za Slovenijo na dlani, kako da se tega ni nihče domislil in zadevo spravil v prakso. Kaj torej narediti? Če delavec pri gradbincu, temu zlobnemu neoliberalnemu kapitalistu, dela za 3 ali 4 evre na uro, mu lahko javni sektor dvigne ceno, hkrati odpravi brezposelnost. Vse brezposelne, tam prek 100.000 jih je uradno, bi zaposlili v javnem sektorju in jim plačal ne 5, niti 10, ampak 20, kaj 20, 50 evrov na uro. Dopoldne bi kopali jame, popoldne bi jih zasipavali, dodana vrednost pa bi bila kreativnost – vsakič različna oblika jame. Vsi bi delali, nihče ne bi bil brezposeln. Saj se vendar Tajnikar sklicuje na Keynesa, znanega po svoji teoriji multiplikatorjev.
Gre pa (poenostavljeno) nekako takole: vsak zapravljen evro države se večkratno povrne. Se pravi, kar zapravi država, nazaj nikoli ne dobimo povrnjenega samo vložka, ampak več. Kar pomeni, da so se tisti zlobni klasično-liberalni ekonomisti, ki so trdili, da se vložek javnega sektorja v najboljšem in res izjemnem primeru povrne samo 0,8, običajno pa med 0,2 in 0,4 (se pravi, na en evro po 20 ali 40 centov), motili. Ker so hudobni, kakopak. Zato Tajnikar, ko omenja Keynesa, omenja tudi pametno politiko nekdanjega finančnega ministra Francija Križaniča, ki je državo finančno skozi krizo vodil pravilno. Težava je le, da je Franci (ampak ne tisti na balanci) keynesianistični multiplikator malce napačno razumel. Multipliciral je javni dolg.
No, motiti se je človeško, kar prizna tudi Tajnikar, plačajo tako ali tako drugi. Takole pravi o gradnji Jankovićevih Stožic, kjer je kronično primanjkovalo denarja: „Za Stožice bi lahko najprej varčevali deset let in jih potem zgradili. Prva korist od njih bi nastala šele po desetih letih. Ali pa vzamemo kredit, jih zgradimo, imamo deset let od njih korist in v tem času odplačujemo glavnico, kar pomeni, da varčujemo za investicijo. Če so obresti dovolj nizke in korist dovolj visoka, je treba najeti kredit in zgraditi Stožice.“ No, Stožice so se izkazale za zavožen projekt, napake (brez multiplikativnih učinkov) bomo plačali davkoplačevalci. Celo Tajnikar jih je pred tremi leti kritiziral: „Taki projekti morajo biti strogo nadzorovani, kar pomeni, da se mora res vedeti za vsak denar.“ Ampak, saj veste, čas naredi svoje, demenca je povsod okoli nas.
Ljubljanski župan je torej danes za Tajnikarja „car careva“, po njegovo pa obstaja cela kopica slovenskih kapitalistov, zaradi katerih imajo danes delavci v Sloveniji manj, kot bi imeli, če bi še živeli v socializmu (tam se po Tajnikarjevo BDP razdeli med delavce in državo, v kapitalizmu pa med delavce, državo in kapitaliste). Te zlobneže je tudi naštel, Akrapovič in Boscarol sta samo dva izmed njih. Brez njiju, tako Tajnikar, bi delavci v kuvertah odnesli domov več, kot zdaj. Torej, Akrapovič in Boscarol delata z delavci dobiček, ustvarjata neenakost in bogatita na njihov račun, saj za uro dela dobimo različne plače, „za enoto kapitala ne dobimo različnih profitov,“ sklene Tajnikar. Razumete? Ves kapital ima enak donos. Po družbenih omrežjih so po objavi teksta Tajnikarja že spraševali, kje se lahko vplača taka naložba. Povsem resno, brez heca, Tajnikar je vendarle avtoriteta.
To pa še ni vse. Če ste do zdaj mislili, da je v socializmu vse regulirano, se krepko motite. Ravno obratno je. Kapitalizem vse regulira. „V kapitalizmu trg dela s ceno dela regulira, koliko proizvedenih dobrin jim uspe prisvojiti, ker jih delavci z mezdami pač ne morejo kupiti vseh,“ piše Tajnikar. Kar pomeni, da je v socializmu drugače. V Jugoslaviji smo na primer „z mezdami“ lahko kupili vse. To, da samo tisto, kar je sploh bilo na napol praznih trgovskih policah, je podrobnost, ki ni pomembna, a ne. In to, da smo nakupovali povsem običajne dobrine v Italiji in Avstriji, je kriv zunanji sovražnik, zlobni kapitalisti, ki so si želeli podrediti Jugoslavijo. Seveda, drugače ni mogoče.
Preveč je vsega, kar je Tajnikar napisal, zato za konec, da boste vedeli: številna podjetja v stečaj ni pahnila kriza, krivi niso ne bančniki, ne direktorji, ne tajkuni, ne vlada. Krivi so revizorji, ki so pregledovali poslovanje podjetij. Biti zadolžen, ni nič takega, pravi Tajnikar, saj „če ima podjetje v bilanci 380 milijonov dolga, še ne pomeni, da ga mora vsega vrniti.“ Tako preprosto in razumljivo je to, ni kaj. Kot vsak evangelij, tudi evangelij po Maksu Tajnikarju.