Erjavec se ne vrača le kot rešitelj stranke pred propadom, ampak ga levica vidi tudi kot rešitelja Slovenije pred Janšo

Vsem je ustrezalo, da se je to zgodilo, saj so bili siti Erjavca. Takratna kmetijska ministrica je bila novo ime v politiki, všeč je bila tako levemu kot desnemu delu parlamenta. Ko se je pred odborom za kmetijstvo predstavila kot kandidatka za ministrico v vladi Marjana Šarca, ni bilo glasu proti.

Tudi pozneje, ko je v javnost prišla afera z njenimi nepojasnjenimi avtorskimi honorarji pri projektu SRIPT, so ji pogledali skozi prste. Zaščitil jo je gospodarski minister Zdravko Počivalšek, takrat že prvak SMC, tudi takratni premier Marjan Šarec je ni ustavil.

Ko bi se moral pogovoriti z njo, je odvihrala na bolniško, ker naj bi imela težave s hernijo. Fotografirala se je leže na domačem kavču, nato je naokoli hodila z visokimi petami. Šarec se ni hotel vmešavati v kampanjo pred kongresom Desusa, na katerem je izzvala Erjavca.

Podobno z njo niso obračunali niti poslanci SDS, ki so tik pred zdajci s seje odbora za kmetijstvo umaknili vse očitke zoper njo. Kmalu po kongresu Desusa se je zgodil odstop Marjana Šarca, prišlo je do zamenjave vlade, Pivčeva pa je postala ministrica v vladi Janeza Janše in njena podpredsednica. Erjavec se je poslovil in obrambni resor prepustil prvaku NSI Mateju Toninu, s katerim sta bila na bojni nogi.

Pol leta pozneje se je zgodil novi preobrat, saj se je morala Pivčeva posloviti zaradi svojih družinsko-službenih obiskov na Obali in Krasu, ki so jih plačali gostitelji. Njen odhod so zahtevali poslanci Desusa, minister Tomaž Gantar, ki je dotlej veljal za njenega glavnega podpornika, na koncu pa organi stranke. Po dolgem upiranju, ki je spominjalo na mehiško telenovelo, je morala oditi tako iz stranke kot iz vlade.

Ker je stranka ostala brez predsednika, je napočil čas za veliko vrnitev Karla Erjavca. »Odkar nisem več v politiki, je vse narobe,« so bile njegove prve besede po prihodu s »političnega smetišča«. Tisti, ki so ga nekoč zrušili, ga zdaj najbolj zvesto podpirajo, med njimi tudi minister Gantar, zato pravzaprav skorajda ni bilo možnosti, da na minulem kongresu, ki je zardi epidemije potekal dopisno, ne bi bil vnovič izvoljen.

Še več, Erjavec se ne vrača le kot rešitelj stranke pred propadom, ampak ga levica vidi tudi kot rešitelja Slovenije pred Janšo. Samo on lahko zagotovi manjkajočih sedem poslanskih glasov, kolikor jih opozicija potrebuje za konstruktivno nezaupnico predsedniku vlade. Ker jih Desus nima, jih lahko pridobi pri poslancih SMC, ki jim lahko ponudi možnost političnega preživetja na skupni listi.
S svojo vrnitvijo je povsem zasenčil kandidata koalicije KUL Jožeta P. Damijana, tako da se že javno govori o možnosti, da bi bil mandatar kar Erjavec. Po vseh ministrskih položajih, ki jih je zasedal, bi bila to krona ob koncu njegove kariere. Kot je slišati, Alenka Bratušek menda ne bi imela nič proti temu, če bi kot izkušeni politik on izzval Janšo. Še prej pa bi povezal poslanske skupine Desusa, SMC in SAB, da bi tako nastala največja poslanska skupina nove koalicije.

Seveda pa je problem v tem, da ga celo za predsednika Desusa podpirajo le trije od petih poslancev, Robert Polnar pa je napovedal, da ostaja zvest Janševi vladi ne glede na odločitve organov stranke. Vprašanje je tudi, kako bi Erjavca na čelu vlade »pogoltnil« Šarec, ki je bil soodgovoren za njegov začasni odhod iz politike.

Erjavčeva vrnitev zagotovo najbolj skrbi premierja Janeza Janšo, saj ni dobil njegovega odgovora, ali bo Desus tudi po njegovi izvolitvi ostal v vladi. O tem se bodo odločili na klavzuri po kongresu stranke, morda že v ponedeljek, ko bo sklical sestanek novega vodstva in nato še srečanja vodstva s poslanci.

Janši je že dal vedeti, da ne bo trpel njegovih ideoloških izpadov, saj je tudi Desus ideološka stranka, vendar v nasprotno smer. Ker je trd pogajalec, mu bo prvak SDS težko dal ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti. V njegovi prvi vladi je bil obrambni minister, v njegovi drugi za zunanje zadeve, v tretji se ne bo zadovoljil zgolj z uradom za demografijo.

Janša bi moral žrtvovati bodisi zunanjega ministra Anžeta Logarja ali pa notranjega Aleša Hojsa, na obrambnem je namreč Tonin, ki že tako ne bo zadovoljen, če bo Desus imel tri ministre. Erjavec tudi ne bo dopustil, da bi se Janša znebil ministra Gantarja, ki je zdaj spet ključni Erjavčev zaveznik.

Prejšnji teden premier ni dal na dnevni red Gantarjevega predloga o razrešitvi državne sekretarke Tine Bregant, ampak so jo razrešili ta teden na dopisni seji. Po drugi strani pa je Erjavec opozoril, da Janša še vedno ignorira imenovanje novega državnega sekretarja Uroša Prikla.

Čeprav naj bi ga Gantar glede Prikla obvestil že pred enim mesecem, naj bi mu Janša nasprotoval šele potem, ko je predlagal zamenjavo Bregantove. Njeno zamenjavo pa je premier odboril šele potem, ko je Gantar za novo državno sekretarko imenoval epidemiologinjo Marijo Magajne.

Seveda se zastavlja vprašanje, koliko časa se lahko Janša zapenja z Desusom in kdo bo moral na koncu popustiti. Sploh, ker Desusovi volivci v veliki večini nasprotujejo Janši, zato lahko stranka z odhodom iz njegove vlade več pridobi, kot izgubi.

Po drugi strani pa lahko Janša vlada tudi brez Desusa, dokler mu podporo zagotavljajo vsi poslanci SMC in SNS Zmaga Jelinčiča, a zelo tesno. Vsekakor naj bi bilo do božiča jasno, v katero smer bo naslednje leto zaplula Slovenija, morda celo na predčasne volitve.