V novi epizodi Reporter podkasta nastopata Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, in dr. Ljerka Bizilj, dolgoletna novinarka in urednica.

Kaj povedo Pahorjeve oči na fotografijah v pižami.

Zakaj bi bilo za Pahorja v zadnjem letu mogoče bolje, če bi kdaj preštel do dvajset in česa ne bi rekel.

Hoče Pahor zdaj nadoknaditi dejstvo, da med politično kariero ni kaj prida zaslužil?

Zakaj so v Sloveniji bivši predsedniki pozabljeni in postavljeni v kot.

Čemu bi levosredinski volivec, ki je razočaran nad Golobom, volil Prebiliča?

Kako Golob z nerodnimi izjavami sam sebi dela probleme.

Zakaj Ljerka Bizilj ni hotela kandidirati za predsednico države.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Sta Igor Bavčar in Janez Janša še vedno prijatelja?

Zaradi česa je Drnovšek Bavčarju skrušeno priznal, da je naredil veliko napako.

Kaj je velik problem Erike Žnidaršič in Uroša Slaka.

Zakaj je na RTV zelo težko zamenjati kogarkoli, kaj šele voditelja oddaje.

Naročnikom je na voljo tudi prepis podkasta - preberite ga spodaj.

*Prepis je narejen s pomočjo umetne inteligence*

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki.

Borut Pahor v pižami, Tina Gaber Golob pa na lučkah  slovenska politika postaja spektakel. Ob 35-letnici plebiscita, ko se je Jože Pučnik vpisal v zgodovino s stavkom, da Jugoslavije ni več, da gre za Slovenijo, je televizija med tradicionalnimi mediji še vedno tista, ki odloča volitve.

Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je danes spoštovana doktorica Ljerka Bizilj, naša kolumnistka, ki jo najdete na zadnji strani revije Reporter, sicer pa dolgoletna novinarka, urednica in nazadnje direktorica Televizije Slovenija. Tudi o Televiziji Slovenija bova danes nekaj govorila, sicer v zadnjem delu podkasta. Začela pa bi z Borutom Pahorjem. Borut Pahor je tri mesece pred volitvami praktično ukradel šov dobro nas “vodi” do volitev s pižamo.

Moram reči, da sem Boruta Pahorja pravzaprav zelo previdno obravnavala in sem mu bila kar naklonjena, predvsem zaradi njegove drže. Je levičar, ki pa je dal priložnost tudi desničarjem z mojega stališča, novinarskega pa sploh. Jaz pravim, da se v 90. in še prej nisem borila za to, da ima danes vedno eden prav. To smo imeli že včasih. Treba je biti toliko pošten, da daš priložnost tudi drugemu, da se posluša tudi druga stran. Levi naj poslušajo desne in obratno. Nimajo vedno vsi prav in tudi vsi na drugi strani nimajo vedno narobe.

Ampak pri nas, če se malce zavzameš za “drugega”, kot si nekateri želijo, si takoj “njihov”: si takoj desni ali pa levi. Pahor ali pa lev, desni ali levi.

Pahor me je z vsem tem zdaj kar precej razočaral. Vsa njegova prejšnja odstopanja, kot so jim rekli in so mu jih očitali, bi nekako še preskočila. Tole s pižamo in z deklico pa je že malce težje.

On je že pred meseci nekje rekel, da država od njega nima pravice pričakovati nič, ker mu tudi ona nič ne da.

Ta izjava se mi zdi res pretirana in nepremišljena. Pahor je v zadnjem letu, dveh, rekel kar nekaj stvari, ki jih verjetno ne bi, če bi prej preštel do dvajset. Fotografija v pižami bi še nekako šla skozi. Tista druga, z deklico, je problem.

Poglejte samo deklico, njen pogled. Njegove oči pa: neprizadeto, odsotno, vidi se, da ni “v stvari”. Zdi se mi, da je šel tu predaleč. Denar tudi ni vse.

Šel sem pogledat na spletno stran prodajalca, ki prodaja te pižame. Tiste fotografije, ki jo je objavil na svojem Instagram profilu, ni več, so pa druge iz iste kolekcije, nič manj provokativne.

Saj pravim: njemu tega ni treba. Bil je predsednik države. Nekaj dostojanstva in pokončnosti pričakuješ tudi po izteku mandata. Ne spomnim se nobenega predsednika, ki bi toliko “afn raskal”. Prebral sem naslov v časopisu: “Borut Pahor v pižami dober marketing ali degradacija predsedniške funkcije?” Jaz mislim, da ni ne eno ne drugo vsaj dober marketing ne. Prej kontramarketing. Za degradacijo predsedniške funkcije pa bi se lahko strinjal.

Ob tem sem se spomnil Mihaela Gorbačova. Tam nekje v 90-ih je on prvi reklamiral Louis Vuitton torbe. Ampak torbe brez mladenk. V neki reklamni akciji. Verjamem, da je ta globalna korporacija njega plačala veliko, veliko več, kot zdaj Pahorja za te najbrž kitajske pižame.

Ne vem, kako bo recimo predaval o resnih temah po svetu, če bo vedno zraven visela ta fotografija z deklico. Zelo čudna fotografija je, sploh ni zanimiva. Če se Tina Gaber nekam postavi, vsaj izgleda nekako, ni ti treba nič posebnega očitati. To pa je… žalostno. Ta njegov pogled. Nekateri pravijo, da je to že pornografija  tega jaz sicer ne bi rekla, je pa popolnoma neprofesionalno tudi z oglaševalskega vidika. Brezizrazen izraz na obrazu, kot da ga sploh ni tam. Zelo čudno.

Hkrati se po spletnih platformah medijev pojavljajo še drugi oglasi, v katerih nastopa Borut Pahor za kovčke Samsonite in še kaj. Podpisal naj bi ali pa se vsaj hvali, da sodeluje z več firmami. Uživlja v tem. Veliko posluje predvsem s Kitajsko, s Kitajci  preko različnih fundacij, inštitutov. Meni se to zdi bolj problematično: Kitajska kot globalni akter ima interese v Evropi in po svetu, in da je nekdanji predsednik države na njihovem plačilnem seznamu… Saj veste, nobeno kosilo ni zastonj. Vedno nekdo pričakuje kontra uslugo.

Kar govorim, je seveda subjektivno. Moj pogled na Boruta Pahorja je bil kljub vsemu dolgo časa drugačen. Večkrat sem rekla, ko sem govorila o politikih in materialnih stvareh: dva sta, ki nista nič vzela  Borut Pahor in Miro Cerar. Vsaj kolikor vem. In še Miran Potrč, nekdanji politik SD-ja, žal pokojni. Ta mi je nekoč pred mnogimi leti rekel: “Tega Pahorja res nič ne zanima, kako bo živel, ko ne bo več v politiki. Komaj smo ga prisilili, da si je kupil eno majhno stanovanje.” Ker tudi tega ni imel, z ženo nista živela skupaj. Zdaj pa izgleda, kot da hoče nadoknaditi vse, kar je v času politične kariere zanemarjal.

Je pa res, da je del njegovega početja posledica tega, da v državi nimamo urejeno vprašanje, kaj z bivšimi predsedniki. Imajo enoletno obdobje, potem pa so prepuščeni sami sebi. V tujini pomembne može po odhodu s funkcij čakajo službe v raznih mednarodnih ustanovah. Vemo, da je bil Pahor kandidat za neko funkcijo na Balkanu v okviru EU, pa ni bilo nič iz tega. Na koncu je očitno prisiljen preživljati se s komercialo.

To je res žalostno. To funkcijo, o kateri govorite, bi gotovo dobro opravljal  pozna ta del sveta, ima diplomatske sposobnosti. To, da so bivši predsedniki pri nas tako pozabljeni in potisnjeni v kot, je žalostno za Slovenijo. Npr. prvi predsednik Milan Kučan ima zdaj svojo “pisarno” v Cankarjevem domu v bifeju, če karikiram.

Kučan je v pokoju, Pahor pa ne izpolnjuje pogojev  on je še v zgodnjih 60-ih. Ampak počasi bo tudi on tam. Kučan je šel relativno hitro v pokoj: leta 2002, ko se je poslovil, je že 23 let “bivši”. Potem je imel Forum 21 in podobno. Takšnih stvari, kot jih počne Pahor, ni počel. Ne poznava pa podrobno, ali so v tujini kakšni bivši predsedniki počeli podobne neumnosti.

Rekel sem, da je Pahor ukradel šov kandidatom pred volitvami. Volitve se bližajo, vozimo se ob cesti, veliko plakatov je že. Na njih se pojavlja tudi Anže Logar  v zanimivi pozi: on na sredini, na levi zamegljen Robert Golob, na desni zamegljen Janez Janša.

Teh plakatov je precej veliko, po Ljubljani jih vidim, drugih pa skoraj ne, razen občasnih SDS plakatov. Zdaj je predvsem Logar. Zanimivo, da Logar zdaj promovira sam sebe. Morda se zdi, da je po predsedniških volitvah že malo pozabljen  tam je skoraj zmagal.

Verjetno je veliko pozabljenega, seveda. V javnomnenjskih raziskavah je nekje nad robom, okoli 5 %. Kako to, da Logar ne prebije, kot je recimo pred 15 leti Gregor Virant?

Ne vem, kako je Virantu uspelo prebiti, se tega ne spomnim dobro. Virant je bil demagog, imel je svoje tiskovne konference, vsak dan po tri. Logar je po podobi resen politik, ki ne dela šova. Taki pa žal ne zmagujejo vedno pri nas in drugod. Moraš početi kakšne neumnosti. Borut Pahor lahko spet kandidira za predsednika, pa bo morda spet zmagal  ker počne stvari, ki jih ljudje počnejo, neumnosti, ki jih vsi delamo, le da nismo predsedniki.

Logar ima problem, ker ni zbral kadrov, ki bi izstopali in bili zelo znani. Morda računa, da bo pridobil na soočenjih tam utegne biti močan.

Pred kratkim sem imel intervju z Janezom Jašo. Prvič po devetih letih je dal intervju za Reporter. Kar nekaj prostora je namenil Anžetu Logarju. Pravi, da dela Logar škodo, da jemlje glasove SDS in Novi Sloveniji, ne pobira pa glasov na sredini, levo od sredine.

Ker nima nobenega “levega” kandidata, ki bi vlekel. To je problem pri Logarju. Če je želel pobirati tudi leve ali sredinske volivce, bi moral imeti tak kader.

Dajva malo “koalicijo” sestavljat. Do referenduma o evtanaziji  pardon, o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sem jaz še nekako mislil, da bo rezultat volitev zelo izenačen. Zdaj se mi pa zdi, da obstaja večja verjetnost, da Janša volitve dobi, ne glede na to, da je volilno telo pri nas dolgo veljalo za 2/3 levo, 1/3 desno.

Zakaj tako mislim? Janša je dobil lani evropske volitve, letos pa še dva referenduma. Robert Golob pa ima problem z mobilizacijo svojih volivcev. Ni več tisti, kot je bil leta 2022 ni več “nov obraz”, nepodpisan list. Kar je rekel tudi sam: na referendumu o kulturniških pokojninah je ljudi celo pozival, naj ne gredo na referendum kar je bila napaka. Zdaj pa jih mora nekako spraviti na volišče. Kako naj spravi razočarane volivce na volišče, jaz odgovora nimam.

Spomniva se leta 2004. Takrat je Janša prvič zmagal. Zakaj? Ker del volivcev takratne LDS (Drnovškova stranka, ki jo je prevzel Rop) ni šel na volitve. Volilna baza je ostala doma in to je tehtnico prevesilo. To se lahko ponovi.

Možno je. Še vedno mislim, da bo Janša kot SDS dobil največ glasov. Golob jih ne more več toliko kot prvič. Prebilič pa se mi tudi ne zdi, da bo prebil.

Zakaj bi, če si levosredinski volivec, razočaran nad Golobom, volil Prebiliča? Ali povprečni volivec sploh zna povedati, za kaj se Prebilič zavzema? Vi ste šli analizirat programe.

To je nekaj najbolj dolgočasnega. Ti programi nič ne povedo o tem, kaj nas čaka, če kdo zmaga. Vsi govorijo o javnem zdravstvu, šolstvu, tehnologiji, razvoju in napredku. Skoraj kot misice: “Skrb za okolje.” Če bi bila jaz na mestu medijev, bi jih na soočenjih zelo podrobno zasliševala in si zabeležila odgovore: kako, kaj, zakaj.

Prebilič je imel kongres, ki je šel zelo hitro mimo. Tam ni bilo res močnih ljudi, podobno kot pri Logarju precej “odpadnikov” vseh vetrov iz nekdanjih levosredinskih strank. Prebilič je levosredinski, Logar je desnosredinski, jaz pa pri vsebini ne vidim neke dramatične razlike. Edina razlika je pri povezovanju.

Če bo Prebilič prišel v parlament najbrž bo bo to zelo raznolika druščina. Odvisno, kdo bo izvoljen kot poslanec.

Recimo, da Janša relativno zmaga in sestavlja koalicijo. Poleg Nove Slovenije pridejo v parlament še Demokrati. Recimo, da mu manjka en ali dva glasova. Vrniva se v leto 1996/97, ko je Ciril Pucko prestopil na drugo stran. Na Prebiličevem kongresu sem videl Janeza Poklukarja, ministra za zdravje v Janševi vladi, zdravnika iz Jesenic, nekdanjega direktorja UKC. Bi bil lahko on novi Ciril Pucko?

Seveda se lahko najde kdo. Po tem, kar danes govorijo, bo koalicijo zelo težko sestaviti. Eni druge izključujejo. Golob ne bo šel s tem, ta ne bo šel s tistim. Janša sicer molči on bo po volitvah govoril vsi drugi pa vnaprej izključujejo.

Na koncu lahko končamo pri scenariju, da bodo skupaj Logar, Prebilič, Vrtovec, pa še Matjaž Han pa ne pridejo do 46 glasov. To je problem “tretjega bloka”.

Janša je tudi postavil meje: šel bi z vsemi, a pod dvema pogojema spoštovanje ustave in podpisa resolucije o obsodbi totalitarizmov, tudi komunizma. Tu se lahko zaplete. Nekdo bo moral popustiti. Janša zna popuščati, je dolgo v politiki, ve, kdaj mora.

On sicer javno pravi, “počakajmo malo”, ampak jaz mislim, da si bo zelo prizadeval, da sestavi koalicijo. Tudi njegova zadnja, tretja vlada je bila manjšinska sposoben je vladati tudi z manjšino.

Ko sem zbirala spomine na Drnovška, sem videla, da je on vedno imel v vladi nekoga z druge strani: SLS, SDS, NSi… Vedno je imel desnosredinsko stranko v koaliciji. Z njim se je praksa mešanih koalicij končala. Po njem so začele nastajati enobarvne vlade in polarizacija. Drnovšek je delal z lastno glavo, ni poslušal nikogar. Drugi pa ves čas poslušajo: enkrat tega, drugič onega.

Za Roberta Goloba pravijo, da tudi dela s svojo glavo.

Ja, dela razen pri Janši. Tam je na liniji. En čas je sicer dal mir, zdaj se pa bližajo volitve.

Ti, ki sva jih omenila Logar, Prebilič, NSi bodo najbrž dobili premalo glasov. Eden od “velikih” bo v igri: ali Golob ali Janša.

Kaj pa Robert Golob osebno? Nazadnje smo ga videli z ženo Tino Gaber Golob prižigati božične lučke v Ljubljani, v družbi župana Zorana Jankovića.

Sem brala, da ga je tudi poljubila Tina, mislim.

Malo za šalo: ali Janković Golobu koristi ali mu bolj škodi? Težko rečem, ali je še vedno tisti, ki lahko koristi. V intervjuju v Delo prilogi je delal načrt za Ljubljano do 2045, in ko so ga spraševali, ali bo kandidiral ponovno, je rekel, da še ne ve. Če dela načrt do 2045, je odgovor kar jasen. Rekel je, da bo najprej povedal družini, potem prijateljem, potem javnosti 9. maja.

Meni je leta 2022 pred mandatnim nastopom rekel, da je to njegov zadnji mandat. Ampak ni rečeno. Janković se je že večkrat premislil pa še kdo drugi.

Zdaj se ga malce lotevajo sodišča, ki se jim je prej dolgo uspešno izogibal. Zdi se, da so “botri” malo popustili. Nadomestila zanj pa nimamo.

Golob tri mesece pred volitvami še ohranja primat na levici. Bo zdržal do konca? Bo na koncu spet “lijak” levih glasov stekel k njemu? Jaz mislim, da je ključna mobilizacija.

Jaz sem že napisala, da bi moral paziti, kaj govori naj bo čim bolj tiho. To tudi Janši pravijo naj čim manj tvita. On je res precej nehal ali pa vsaj jaz ne opazim več tako ostrih puščic.

Zakaj pa naj bo Golob tiho? Ker karkoli izjavi, je problem. Zadnje ob evtanaziji: ko je starce poslal “ne vem kam”. Na koncu verjameš, da ni mislil tako, ampak nasprotniki bodo te izjave izrabili do konca. In nekateri so to tudi tako razumeli.

Golob si je nakopal veliko jeze kapitala in gospodarstva z obvezno božičnico, z obdavčitvijo plač, z visokimi davki. Predvsem pa z zanemarjanjem gospodarstva, ki je temelj. To je lahko zanj usodno za nas pa še bolj.

Smo že na točki, ko lahko kapital ključno poseže v volilni proces? Ima kapital pri nas takšno moč kot v tujini?

Ne vem, če v taki obliki, ker še niso začeli tako odkrito. V ZDA ima predsedniški kandidat 500 ali 1000 plačanih ljudi, ki kričijo, nosijo transparente, in kup bogatašev, ki ga podpirajo to se ve. Pri nas po zakonu tega ni, vse se skriva po kanalih. Direktnega vpliva na volivce težko imajo, ga pa imajo preko medijev, oglaševanja, kampanj.

Večkrat ste pisali, da imate dobro mnenje o Blažu Brodnjaku, predsedniku uprave NLB. Zdaj nastopa na programski konferenci Nove Slovenije. Hkrati NLB zapira poslovalnice, nazadnje v Šoštanju. Vse za profit. Kje je meja?

Po eni strani imate prav. Po drugi kdo še stoji v banki? Jaz sem včasih stala vsak teden, zdaj dvakrat na leto. Tudi drugi večinoma. Treba je še upokojence naučiti, ki pa jih če poslušamo našega premierja kmalu ne bo več toliko, ker “ne bodo imeli naslednikov”. Razumem logiko zapiranja, treba pa je poskrbeti za nadomestne storitve, da ljudje ne ostanejo brez. V odročnih krajih imajo še banko in pošto predvsem upokojenci. Pošta je državna, a se tudi zapira. Lekarne se zapirajo. Spremembe so, nekaj je dobrega, nekaj pa zelo problematičnega.

Obresti na vloge so skoraj 0, dobički pa ogromni. Banke zelo dobro živijo in poceni služijo profite. Ta denar bi morali vlagati v skupno dobro. Mi smo veliko prispevali, da se je NLB postavila na noge. Blaž Brodnjak gotovo ni neumen in bi o tem moral razmišljati.

Slovenija bo praznovala 35 let od plebiscita. Vi ste bili takrat novinarka. Se spomnite besed Jožeta Pučnika: “Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo”?

Takrat nisem bila ravno tam pri njem, sem bila pa pri razglasitvi rezultatov. Tisto sejo skupščine, ko je France Bučar razglasil rezultate, sem prenašala v živo. Mislim, da se je pri glasovanju o sklepih plebiscita samo en poslanec vzdržal Milan Balažic. Ne zato, ker bi bil proti, ampak zaradi svojih razlogov.

Pred plebiscitom, v Poljčah, so se odločili za 23. december. Ne vem, ali je bil prvi predlagatelj Jambrek ali Žakelj, ampak tam je bilo dogovorjeno. Dan pred volilnim molkom, 21., je Branko Maksimovič v Dnevniku objavil javnomnenjsko raziskavo in opozoril: “Bodite previdni, rezultat bo nižji kot napovedujemo.” Napovedovali so 94 %, bilo pa je potem okoli 88 % za.

Takrat sem imela tudi oddajo v živo, v studiu so sedeli France Bučar, Milan Kučan in Lojze Peterle. Mislim, da je bilo to edinkrat, da so sedeli skupaj. Imeli smo še možnost klicev gledalcev telefon na mizi, čeprav smo spustili le nekaj klicev. Miza je bila okrašena z nekakšnim “grmovjem”, ki ga je Jože Spacal vedno rad postavljal. Sredi oddaje pa reče Peterle: “S tistega telefona se kadi.” In se je res. Šli smo naprej, oddaja je tekla.

Pred tem nas je bilo strah. Najprej “vzhodnih” Srbov, ki so grozili, da bodo prišli v Slovenijo in ljudem “odprli oči”. Potem pa JLA. Katera vojska, tako močna, s toliko privilegiji, lastnimi bolnišnicami, trgovinami, letovišči, bi kar tako pustila, da se ji del teritorija odcepi? To niso bili heci.

Kučan pravi, da mu je Milošević leta 1991 na Brdu rekel: “Vi lahko greste, Hrvati pa ne tam je preveč Srbov.” Na dan plebiscita sem z mikrofonom čakala pred voliščem najprej pri Kučanu, potem pri Drnovšku. 26. decembra sem prenašala razglasitev. Delali smo toliko, da za strah skoraj ni bilo časa.

V posebni izdaji Reporter magazina objavljamo intervju z Igorjem Bavčarjem, tedanjim sekretarjem za notranje zadeve, ki je imel pomembno vlogo v času plebiscita in osamosvojitve. Praznoval je 70 let. V intervjuju je omenil tudi vas.

Lepo, da se me je spomnil. Hvala, Bavčar.

On pravi, da sta z Janšo šla skozi različna obdobja, a je prijateljstvo ostalo. Pravi, da je Janša bistveno večji politik od njega, ker je absolutno premočrten. Pravi tudi, da moraš imeti v politiki dober želodec in trdo kožo, njuni odnosi pa so urejeni.

Res je, nekaj časa sta hodila eden mimo drugega. Na začetku precej skupaj, kasneje pa ne. Jaz sem leta 1990 kandidirala na njegovi listi demokratov, ker sem mislila, da so “na sredini”. Po vojni sva s Tanjo Starič vodili tribuno, kjer so bili Kacin, Bavčar in Janša. Po oddaji je Bavčar Tanjo spraševal, ali bi kandidirala pri njih, Janša pa mene. Meni takrat niti na misel ni prišlo, da bi šla v politiko ne k enim ne k drugim.

Pučnik me je kasneje nagovarjal, naj kandidiram za predsednico države. To tudi ne bi bila slaba. Ampak jaz sem rekla, da nimam šans in da nisem sposobna. Če pogledamo danes, ko je predsednica Nataša Pirc Musar, bi rekli, da bi imela kar realne možnosti. Ampak za to moraš imeti veliko samozavesti. Nataša je urejena ženska, ima svoj nastop, svojo samozavest.

Bavčar je v intervjuju govoril tudi o LDS-u in gospodarstvu. Leta 2002 je prišlo do tranzicije v LDS-u. Krog okoli Gregorja Golobiča ki je bil vsemogočen kadrovik, človek iz ozadja, ki je delal tudi umazane posle za Drnovška je Drnovška prepričal, da stranko in vlado prepusti Antonu Ropu. Baje je to podpiral tudi Milan Kučan. Dve leti kasneje je Bavčar v Davosu srečal Drnovška. Ta mu je v sedemurnem pogovoru skrušeno priznal, da je naredil veliko napako, ko je LDS in vlado prepustil Ropu. Rop je potem izgubil volitve proti Janši.

Rop je operativec, nima karizme, ki jo stranka potrebuje. V politiki moraš imeti širino, nastop, človeški stik. Rop ni tak tip. Zanimivo je vprašanje, kaj bi bilo, če bi takrat stranko prevzel Bavčar. Med vojno je opravil veliko delo, kako je vodil stranko kasneje, pa težko sodim čeprav sem kandidirala na njegovi listi, nisem bila članica.

Demokrati so se leta 1994 združili z LDS. Jaz sem bila potem neodvisna poslanka pri Drnovšku on me je nagovoril, da sem v parlamentu “zamenjala” Rupla. Ugotovila pa sem, da nisem za politiko. Tam sem bila nesposobna. Najbolj me je šokiralo, kakšna anarhija vlada v parlamentu. Ko sem prišla noter, sem si rekla: če ti ljudje vodijo državo, bomo propadli. Na srečo parlament države ne vodi neposredno. Jaz se ne morem zavzemati za nekaj, v kar ne verjamem. Lahko sem tiho, ne morem pa biti proti nečemu, kar je dobro za državo. To pa ni strankarski politik. In če tako funkcioniraš, tam dolgo ne zdržiš.

Ko poslušam, kaj danes govorijo v parlamentu, si mislim: težko verjameš, da tako razmišljajo.

Ko ste se vrnili na RTV, pa vas niso spustili pred kamere ker ste bili “politično kontaminirani”.

Po eni strani je logično, da nekdanji poslanec ne gre takoj v informativni program. Po drugi strani pa novinarstvo ni samo politika in informativa. Jaz sem to sprejela. Klical me je celo nekdo iz pisarne varuha človekovih pravic in rekel, naj se pritožim, ker to ni prav. Pa se nisem. Izobraževala sem novinarje, delala na Radiu Glas Ljubljana kot odgovorna urednica.

Na koncu sem postala direktorica Televizije Slovenija. To je odgovorna, zelo težka funkcija. Nazaj gledano nisem naredila vsega, kar bi lahko. V javnem sektorju je težko kaj premakniti. Veliko sem pisala dopise, odgovore gledalcem, varuhinji, medijem, hodila na sodišča od honorarcev do redno zaposlenih je vedno nekdo nekaj imel. Če programski svet, generalni direktor in direktor programa niso kompatibilni, je to ena sama bitka.

Mislim, da je imel edino Jože Možina precej mirno obdobje imel je Antona Guzeja za generalnega direktorja in programski svet na svoji strani, tako da so lahko kar veliko delali, pa niso bili ekstremni.

Meni so “skakali v hrbet”. Prišel je nov generalni direktor (Igor Kadunc), z lastnimi idejami in svojim kandidatom za direktorja programa. Mene je želel odstaviti. Hkrati so nekateri hoteli graditi nov center, projekt, za katerega ni bilo vsebine. Nadzorni svet je bil proti, projektanti so rekli, da je koncept zastarel. Jaz sem se strinjala. To je bila čista vojna.

Kolegi iz produkcije in programa so me nagovorili, naj kandidiram za direktorico: “Če si znala postaviti tretji program, boš tudi televizijo spravila v red.” Ampak televizije ne spraviš zlahka v red.

Zadnji teden javnost razburja nov programsko-produkcijski načrt za 2026. Televizija je zdaj po upravljavski strukturi zelo levo od programskega sveta naprej. Vlada jo dodatno sofinancira (orkestri, prispevek), dvignili so RTV prispevek prvič po dolgem času. Seveda se ob tem sprašujemo, ali so tradicionalni mediji, še posebej televizija, še vedno tisti, ki odločajo volitve.

Velik vpliv imajo, niso edini, imajo pa precejšen vpliv. Jaz sem bila dolgo največja zagovornica javnega servisa in RTV prispevka, ker sem mislila, da je dobro, da obstaja nekaj, kar je malo stran od politike. Ampak kar se nam dogaja levi ali desni, kdorkoli pride na oblast, svoje lovke ovije okoli RTV in je konec. Ne moreš biti normalen novinar. Če misliš kot oni, si bolj politik kot novinar.

Že razmišljam, da bi bilo morda najbolje imeti odkrito državno televizijo: z informativnim programom in nekaj dokumentarnega, vse drugo pa naj delajo komercialke, kot so teoretiki napovedovali že pred 25 leti. Rešitve za sedanji model ne vidim.

Po podatkih o gledanosti nacionalno televizijo na površju drži šport posebej ob koncu tedna: alpsko smučanje, skoki. Smučanje bo vedno manj gledano, ker naših ni več v vrhu. Šport je dejansko glavni magnet, pa ga tudi nacionalke izgubljajo lige ustanavljajo svoje kanale. Televizija bo morala skozi močno preobrazbo. Denar bo pomagal, a dvig prispevka sam po sebi ni rešitev.

Vi delate v komercialnih medijih skoraj 30 let na “majhnem čolničku” opazujete Titanik. Še vedno se vam zdi grozljivo, da je na nacionalni televiziji zaposlenih več kot 2000 ljudi.

Res je. V Revozu in Gorenju jih ni več toliko. Ob vsej novi tehnologiji, ki je prišla, bi rekli, da je umetna inteligenca še le pred nami na televiziji pa se je “digitalna revolucija” zgodila že pred 20 in več leti. Velik del RTV-ja deluje še vedno, kot da smo v letu 1990, 20 % pa kot pred 25 leti. Veliko denarja gre za administracijo in servisne službe, za program premalo.

Že v mojem času smo imeli bitke: skupne službe bi lahko vsak kader nadomestile, program pa ne. Danes bivši generalni direktor Kadunc, ki me je odstavil, sam priznava, da je bilo leto, ko sem bila direktorica (2017), edino leto, ko je RTV posloval na pozitivni nuli, brez dodatnih državnih injekcij. To zato, ker smo tako racionalizirali, da so bili sindikati in delavci proti meni. Brat mi je že pred leti rekel: v javnem sektorju moraš samo sedeti in čakati. Karkoli dobrega narediš, te po glavi udarijo. Zato smo tam, kjer smo.

Zdaj pa še konkretno: dve odločitvi burita duhove. Prva je, da Slovenija zaradi Izraela ne sodeluje na Evrosongu in da RTV ne bo niti prenašal Evrovizije z Dunaja. Vemo, da je Ema ena najbolj gledanih oddaj na TVS. Meni se zdi to nespametno, preostro ljudje radi gledajo Evrovizijo, ne glede na kič in šov.

Se strinjam. Evrovizija je sicer marsikje “izrojena”, ampak je manifestacija televizijske tehnologije ne vidiš nikjer drugje takšnega šova, luči, efektov. To je napredek na svoji ravni. Politiziranje tega se mi ne zdi smiselno. Nisem povsem prepričana, da je Izrael res glavni razlog že v mojem času je bilo na programskem svetu poslušati ideje “ne bomo imeli tega, ne bomo imeli onega”. Tudi Evrovizijo so hoteli ukiniti. Vprašanje, ali bo pesem v slovenščini ali angleščini, doma ali zunaj… to je bila tragedija.

Jaz sem na Emo gledala drugače. Ne gre samo za to, da nekdo gre na Dunaj. Gre za domačo priložnost da talentom daš prostor, da se izkažejo, tekmujejo, da imaš glasbeni šov. Mi smo imeli Emo, sodobno pop glasbo in Slovensko popevko tri vrhunske prireditve. To je škoda zavreči. Televizija nima veliko denarja za razvedrilni, posebej ne za glasbeni program, ki ni vedno množično gledan. Če pa z Emо narediš velik šov in daš priložnost domačim ustvarjalcem, je to vredno denarja.

Kotizacija za sodelovanje na Evroviziji je bila okoli 60 - 70 tisoč evrov. Radio, MMC in drugi mediji imajo od tega kup vsebin, televizija pa plača. Jaz sem rada šla z Emo med ljudi da imaš publiko, da ljudje dihajo s tabo in z glasbeniki. Zdi se mi velika škoda, da se tega odrečemo in da se kot izgovor jemlje Izrael.

Druga stvar je Tarča. Pravijo, da je to najbolj gledana informativna oddaja na nacionalni televiziji. Pod imenom Tarča jo je začela in dolgo vodila Lidija Hren. Zdaj jo vodi Erika Žnidaršič. Tarči očitajo senzacionalizem, preveliko polemiko v studiu, manj preiskovalnega novinarstva. Novi načrt naj bi šel v smer več preiskovalnih prispevkov in manj studijskih “pretepov”.

Lidija Hren in Erika Žnidaršič nista primerljivi. Lidija je imela nivo, izjemno je bila strokovna in poglobljena, ona je na televiziji razvijala raziskovalno novinarstvo. Erika je druga zgodba: njen problem je agresivnost. Stalno skače v besedo, vsiljuje svoje, človek rata nervozen. Teme so relevantne, problem je način.

Polemika mora biti, voditelj pa mora uravnavati, ne vsiljevati. Pri nas voditelji Tarče, Odmevov, Pogledov in podobno postanejo zelo popularni, dobijo podporo, postanejo “svoje glave” in jih uredniška politika ne zanima več. Imajo svojo linijo. Ko se to zgodi, je vodstvo v škripcih: lahko oddajo ukine ali voditelja zamenja. Na RTV pa še honorarca ne moreš preprosto zamenjati, kaj šele stalnega voditelja. Potem pa hitro dobijo etiketo političnih žrtev včasih tudi upravičeno, včasih ne.

Erika Žnidaršič po mojem ni politična žrtev, mislim pa, da bo ostala, le da jo bodo poskusili malo umiriti.

Mene pri Tarči moti še nekaj: leta 2020/21 je bilo veliko oddaj o dobavah zaščitne opreme v epidemiji ventilatorji, maske, Ivan Gale, Zdravko Počivalšek. Letos je bil Počivalšek pravnomočno oproščen. Kje je epilog v Tarči? Kje je oddaja, ki secira ta postopek od policije, računskega sodišča, tožilstva do sodišča? Morda ni nihče zatajil in zadeva ni bila takšna, kot so jo predstavljali. Morda pa je. Lahko bi to raziskali.

Se strinjam. Takrat sem imela občutek, da objavljajo stvari na katastrofalen način. Bili smo v epidemiji, ni bilo mask, nihče ni vedel, za kaj gre. Javna naročila so vedno problematična, prav gotovo je bilo kaj narobe zavestno ali ne. Način, na katerega so to razkrivali, se mi je zdel slab. Epilog bi bil nujen.

Kaj pa vi gledate na nacionalni televiziji, poleg športa? Danes imamo več kot 200 programov, kabel, satelit…

Jaz pravim, da sem v tretji puberteti polovico stvari me ne zanima, če se malo šalim. Gledam informativni program na vseh televizijah tudi na Planet TV. Politika me še zanima, ampak ne več tako, da ne bi mogla teden dni brez nje. Vi me prisilite, da jo spremljam, če hočem pisati. Me pa ne gane več tako kot nekoč. Najprej sem hotela spreminjati svet, potem državo, zdaj pa še samo sebe pa še to ne vedno. Me kdaj kaj razjezi, ampak ni več hude drame. Človek dobi distanco. Kot je rekel Bavčar trdo kožo.

Vlade se menjajo, predsedniki vlad in poslanci tudi. Politiki prihajajo in odhajajo.

Na avdicijah za nove novinarje smo jih spraševali, kdo je predsednik Nemčije, kdo predsednik vlade Velike Britanije. Danes se vse menja tako hitro, da še komaj sledimo. Takrat sta bila še Genscher in Kohl, pa se je končalo. Danes pa…

Omenila sva plebiscit, 35 let. Naslednje leto marca bodo volitve. Volilno pravico bodo imeli mladi, rojeni leta 2008 generacija, ki sem jo nekje prebrala kot “zavoženo”. Jaz se pri svojih letih še vedno ne počutim dovolj zrelo za odločanje, oni pa že volijo.

Bo Jelinčič kandidiral? Če bo, bo malo “zaštrikal”. Upam le, da ne bo spet kam padel. Najbolj gledano predvolilno soočenje, ki ga bo težko ponoviti, je naredil Igor Pirkovič na nacionalni televiziji, ko so vsi odšli iz studia, Jelinčič pa je padel na glavo. To je neponovljivo. Če bi hoteli gledanost, bi morda lahko spet angažirali Pirkoviča.

Spoštovana Ljerka Bizilj, hvala za super debato.

Vam, spoštovani gledalci, hvala, da spremljate Reporter podkast  vedno vas je več. Berite Reporter, spletno in tiskano izdajo, revijo dobite na vseh prodajnih mestih po Sloveniji. Se vidimo prihodnji teden.

Hvala lepa, da sva se lahko tudi malo šalila.

Ampak mene ne smete prevečkrat povabiti  jaz sem čisto neresna.