18. marca 1975 je izšla tako imenovana sinja knjiga, v kateri je bil objavljen intervju Edvarda Kocbeka. Njena urednika Boris Pahor in Alojz Rebula sta ji dala naslov Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Kocbek je bil pisatelj in pesnik, član krščanskih socialistov, ki se je pridružil partizanom in bil del vodstva odpora proti okupatorju. Po vojni se je umaknil iz politike, Udba pa ga je nadzorovala vse do smrti.

Podobno je jugoslovanska tajna policija nadzorovala tudi Pahorja in Rebulo, ki sta živela v Trstu. Pahor in Rebula sta Kocbeka nekaj let prepričevala, da spregovori o dogajanju po drugi svetovni vojni, na koncu je soglašal ter si vprašanja za intervju napisal sam in nanje odgovoril. V samointervjuju je razkrinkal partijski medvojni teror in povojne poboje neoboroženih domobrancev. Za naročnike tega množičnega umora pa je navedel Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča, Ivana Mačka, Miha Marinka, Borisa Kraigherja in Lidijo Šentjurc.

Sašo Radej

Udba je vedela, da bo objavljen intervju, saj je imela svoje vohune v tiskarni, poleg tega je med prisluhi zaznala, da se nekaj pripravlja. Po izidu intervjuja pa je nemudoma obvestila partijsko vodstvo v Sloveniji, in sicer konkretno Sergeja Kraigherja, Andreja Marinca, Franceta Popita, Franca Šetinca, Mitjo Ribičiča, Janeza Vipotnika, Edvarda Kardelja in Staneta Dolanca. Organi za notranje zadeve so izvedli naslednje ukrepe: Pahorju in Rebuli so prepovedali vstop v Slovenijo, o izidu brošure je bilo obveščeno javno tožilstvo v Ljubljani, z založbami v Jugoslaviji so se dogovarjali, da bi prenehale ali ustavila objavljanje Pahorjevih in Rebulovih tekstov v Jugoslaviji.

Udbovci so tudi zaslišali Kocbeka, na drugem zaslišanju je prišel v roke takratnemu šefu Udbe Janezu Zemljariču, ki mu je grozil s kazenskim postopkom, vendar se tega takratna komunistična oblast vendarle ni upala sprožiti zaradi Kocbekovega ugleda v mednarodni skupnosti. Med drugim so ga v bran vzeli mediji v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Švici, Franciji in Veliki Britaniji. Zanj se je zlasti izpostavil Frankfurter Allgemeine Zeitung na čelu z Nobelovim nagrajencem in človekoljubom Heinrichom Böllom in oblikoval močno fronto, ki jo je Titov režim moral upoštevati.

Namesto tega so se znesli nad Kocbekovima sodelavcema, novinarjem Dela Viktorjem Blažičem in sodnikom Francem Miklavčičem, oba sta bila tudi nekdanja partizana in krščanska socialista, ker sta pod psevdonimoma branila Kocbeka v tržaški reviji Zaliv. Blažiča so leta 1976 obsodili na dve leti zapora, Miklavčiča pa istega leta na pet let in osem mesecev, ker so udbovci v njegovem skrivališču našli tri dnevnike, v katerih se je zavzemal za samostojno Slovenijo.

Zaradi pritiska mednarodne javnosti in Amnesty International, posebej se je med svojimi prijatelji v tujini izpostavil tudi Boris Pahor, so pozneje oba po enem letu izpustili iz zapora.