Dve leti pogojno za nekdanja šefa Impola Čokla in Leskovarja

Tako obramba kot tožilstvo sta na izrečeno sodbo že napovedala pritožbo.
   
Tožilec Niko Pušnik je zahteval tri leta zapora za predsednika upravnega odbora bistriškega predelovalca aluminija Čokla, za Leskovarja, ki je bil v času dejanja na čelu družbe Upimol, pa dve leti in pol zapora. Sodni senat pod vodstvom Danila Obersnela je zaradi poprejšnje nekaznovanosti in oddaljenosti časa storitve očitanega dejanja precenil, da bo zadoščala pogojna kazen, pri tem pa je obsodilno sodbo v dobršni meri oprl na izvedensko mnenje Draga Dubrovskega.

Ob tem je sodišče odredilo še vrnitev protipravno pridobljene koristi s strani podjetja Upimol, ki so ga vodilni v podjetju v spornih letih od 1999 do 2001 uporabili za posredovanje pri nabavi surovine. Gre za 1,6 milijona evrov, za kolikor je bil zaradi odločitve uprave družbe oškodovan danes uspešni Impol, oškodovanje pa naj bi bilo povezano s procesom lastninjenja bistriške skupine. Sprva se je na zatožni klopi znašlo tudi podjetje Upimol, a je zanj sodišče že pred časom izreklo oprostilno sodbo.

Obramba je sicer skozi ves proces zavračala očitke o tem, da naj bi obsojena s posredniško vlogo Upimola pri dobavi surovin oškodovala Impol. Medtem ko Čokl in Leskovar po izreku sodbe te nista želela komentirati, je odvetnik prvega Stojan Zdolšek dejal, da je šlo za poseben proces, ki je trajal skoraj pet let. Tožilstvo se je po njegovem mnenju za obtožbo borilo korektno, sodnik pa je izrekel salomonsko odločitev, ki se naslanja izključno na mnenje izvedenca, kar po njegovem pomeni, da je v postopku sodil on, kar pa je narobe.

Sodni proces je trajal več let, tožilstvo pa je kar trikrat spremenilo obtožnico. Obramba je v ta namen naročila več različnih pravnih mnenj. Z njimi je oporekala mnenju sodnega izvedenca ekonomske stroke Draga Dubrovskega, ki je kljub večkratnim soočenjem z izvedenci obrambe in dopolnitvam mnenja na željo sodišča ostal neomajen.

Bančna strokovnjakinja obrambe Romana Fišer je dokazovala, da je moral Impol surovine nabaviti preko posrednika, saj sam med letoma 1999 in 2001 ni imel dovolj kreditnega potenciala. V zadnjem mnenju je ekonomist Maks Tajnikar ocenil, da bi Impol, če surovin ne bi nabavil preko Upimola, v spornem obdobju ustvaril za 2,4 milijona evrov nižji dobiček.

Vendar je izvedenec ves čas sojenja vztrajal pri prepričanju, da takšna izpeljava nabavnih poslov ni bila potrebna, še posebej ker je denar za prvi posel decembra 1998 zagotovil Impol, saj posredniška družba takrat sploh še ni imela ne kapitala ne zaposlenih. Po njegovem ni bilo nobenih ekonomskih razlogov, da Impol poslov ne bi mogel opraviti sam in obdržati dobička, zato je menil, da so Upimol ustanovili le za pridobivanje lastniškega deleža v Impolu.

Predsednik senata Danilo Obersnel je sicer že marca letos napovedal izrek sodbe, a je takrat oprostil le Upimol, medtem ko je obravnavo zoper oba ostala obdolžena zaradi dodatnega pregleda nekaj faktur znova odprl. Sledile so nove zahteve po izvedencih in soočenjih, a tokrat senat ni več popustil in je vendarle izrekel sodbo v postopku, ki bo epilog zdaj moral doživeti na višjem sodišču.