Kot spomni časnik, je pravnik Matej Accetto pred dvema letoma opozoril, da je večinski del Cviklovega avtorskega besedila dobeseden prevod angleške različice spletne strani Wikipedije in prepis iz Poročevalca državnega zbora. Cvikl Wikipedije kot vir sploh ne omenja, Poročevalca pa ne v vseh primerih, je opozoril Accetto.
Cvikl tako kot pred dvema letoma tudi sedaj očitke zavrača. Meni, da so viri citirani korektno. Na založbi Uradni list, ki njegovo knjigo še naprej prodaja, pa so za Delo pojasnili, da bi lahko analizo, ki bi ovrgla ali potrdila Accettove ugotovitve, opravil le sodni izvedenec. Takšne analize niso naročili, saj je nemogoče ugotoviti, kdo je avtor besedila v spletni enciklopediji, in brez dvoma dokazati, kdaj so zapisi v njej nastali. Stroški postopkov za ugotavljanje plagiatorstva zato ne bi bili upravičeni.
Dodali so še, da je k odločitvi, da plagiatorstva ne bodo preverjali, pripomogel tudi odziv kupcev, od katerih niso dobili nobene pritožbe. Če pa bi se nanje obrnil nekdo, ki bi trdil, da je prvotni avtor besedila, bi ukrepali.
Kot piše Delo, je verjetnost, da se bo na založbo obrnil avtor angleškega besedila na Wikipediji, zelo majhna. Navedbe, da ni mogoče ugotoviti, kdaj so zapisi na Wikipediji nastali, pa ne držijo. Wikipedija namreč zapiše in arhivira vsako spremembo besedil na svojih spletnih straneh. Vsebino spletne enciklopedije pa varuje licenca, ki prepoveduje reproduciranje vsebine brez navedbe vira.
Da bi založba kot skrben gospodar Accettove očitke morala najmanj preveriti in potem umakniti knjigo, je za Delo menila tudi direktorica Inštituta za intelektualno lastnino Maja Bogataj Jančič. Po njenih besedah založbe plagiate zaradi varovanja ugleda največkrat kar same umaknejo iz prodaje.