Prav danes, ko pišem te vrstice, je vlada v Ilirski Bistrici na svoji terenski seji bojda naredila »velik korak naprej« pri določitvi trase avtoceste Postojna–Ilirska Bistrica–Jelšane. Po 20 letih čakanja!

Ampak za nas, ki prihajamo iz tistih koncev, so take novice kot pravljice iz stare škatle. Še povest o Martinu Krpanu, ki je tihotapil sol in potoval na Dunaj s svojo malo kobilico, se zdi bolj verodostojna. Vsaj on je prišel do cilja.

Tisti, ki smo se preselili iz Primorske na štajerski konec, to še posebej občutimo. Pred nekaj meseci sem se iz Maribora peljala na Dunaj – dve uri in pol čiste avtocestne blaženosti! Idealno za skok na letališče, kjer te ne mučijo zastoji.

Medtem ko je sredi vročega poletja potovanje iz Maribora v Ilirsko Bistrico spominjalo na Homerjevo Odisejo in pogosto v poldrugi uri nisi prišel niti do Celja. Vlak? Hvala Francu Jožefu za tisto staro železnico iz 19. stoletja, ko so Habsburgi brzeli na dopust v hrvaško Istro in Kvarner. Žal je ta danes obtičala v času, mi pa z njo – kot relikvija iz muzeja.

Spomnite se, kot otroci smo se učili o naših literatih, ki so študirali na Dunaju: France Prešeren je tam grizel pravo, Ivan Cankar je pisal in sanjal, Oton Župančič je vpijal navdih v dunajskih kavarnah. Zdelo se je kot daljna zgodovina, Dunaj pa kot planet stran. Danes? Na univerzah v Gradcu, na Dunaju in v Salzburgu mrgoli Slovencev – študenti, glasbeniki, raziskovalci. Dunaj je postal podaljšek naše dnevne sobe.

In tu pridemo do sočnih vzporednic. Ljubljana si želi biti mali Dunaj – župan se rad primerja z njim, ampak že pri stanovanjih in megalomanskih ljubljanskih najemninah se vse konča. Dunaj letos obeta eksplozijo kulturnih dogodkov in pomembnih obletnic, kot so denimo 270. obletnica rojstva Mozarta (ki je tam živel najboljša leta), 250-letnica Burgtheatra s Klimtovimi freskami, 150-letnica Hotela Sacher.

Idealna priložnost za obisk – ni daleč, le skok čez mejo. Navsezadnje nas Dunaj vedno spomni, kaj bi lahko bili, če bi nadaljevali tam, kjer je Franc Jožef začel: sodobna infrastruktura, kultura na vsakem koraku. Namesto tega imamo zastarele tire, večne zastoje, namesto Mozartovih čokoladnih »kugel« pa le slab približek Prešernovih kroglic, ki se med ljudmi niso nikoli zares prijele.

Morda je čas, da politika ne le razpravlja, ampak tudi dejansko gradi – preden se imaginarni junak Krpan vrne in nas vse reši s svojo kobilico. Sicer pa, pojdimo večkrat na Dunaj; tam je prihodnost, ki smo jo doma nekako zamudili.