Z nadčloveškimi napori zgrajeni stadion je postal najpomembnejši od skupno 22 projektov, ki jih je Zoran Janković obljubljal kot župan, prav s stadionom se je širši slovenski javnosti predstavljal tudi kot uspešen in učinkovit gospodarstvenik. To potrjuje tudi na začetku volilne kampanje objavljeni, čez več kot pol strani velik propagandni članek v Večeru s fotografijo smejočega se Jankovića in skoraj umetniško narejeno fotografijo stadiona, s čimer se je začelo intenzivno nagovarjanje štajerskih volivcev, najtršega Jankovićeva volilnega oreha.
Brez milosti
Vztrajno poudarjanje pomena gradnje stadiona se je obrestovalo, pri čemer je bilo v dobrem letu že skoraj povsem izbrisano iz spomina, v kakšnih razmerah je nastajal, kdo vse je bil vključen v projekt in kdo vse bo še moral poravnati račune za to gradnjo. Kot je bilo doslej sicer že večkrat opozorjeno, so bili za dokončanje parka določeni povsem nerazumni roki, saj je Zoran Janković želel dokončati stadion še pred začetkom nove volilne tekme za drugi županski mandat, pri čemer so kršili vse mogoče zakone, še najbolj iz delovnega prava.
Gradbeni delavci, ki v večini prihajajo iz nam bližnjih vzhodnih držav, predvsem Bosne in Hercegovine, Makedonije in Kosova, in ki jih Janković tako rad omenja, kadar hoče svoje politične nasprotnike ožigosati kot nacionalne nestrpneže, so morali prav zaradi prekratkih rokov, ki so se večkrat spreminjali, delati tudi po dvanajst ali celo petnajst ur na dan, in to ne glede na vreme.
Delo na dežju ali hudi vročini, na mrazu in snegu, četudi je bilo petnajst stopinj pod ničlo, kot je pričeval eden izmed delavcev, je potekalo vsak dan, brez premorov ob koncu tedna in v prazničnih dneh. Delavci tudi niso bili ustrezno zavarovani, saj niso bili pripeti z ustreznimi varnostnimi pasovi, po gradbišču so hodili brez čelad, zaradi česar je prišlo tudi do hudih delovnih poškodb; še danes ni povsem znano, koliko je bilo smrtnih primerov. Delavci so bili namreč zavezani molku, pa tudi podpisovanju krivičnih pogodb, s katerimi so se odpovedali regresu, malici in potnim stroškom.
Opravljeno nadurno delo ni bilo plačano v celoti, od rednega plačila, ki je znašalo okoli 400 do 500 evrov neto mesečno, je bila odšteta najemnina za bivanje v samskih domovih. Tako jim je na koncu meseca ostalo le še 250 evrov mesečno. Le kaj naj si mislimo, ko to nedostojno plačilo, ki so si ga delavci zaslužili v delovnih razmerah brez milosti, primerjamo z zneskom 17, 5 milijona evrov, kolikor znaša premoženje družine Zorana Jankovića in zaradi česar se je letos znova uvrstila med sto najbogatejših Slovencev?
VEČ V TISKANI IZDAJI