»Na srečo se lahko na časopise in revije še vedno naročite, ali se postavite v (dolge) vrste v živilskih trgovinah (vsaj tistih, ki sploh prodajajo tisk - Hofer in Lidl ga ne), na črpalkah ali na poštah. Škoda pa gotovo bo storjena. Že tako ranjenim tiskanim medijem bo izpadel prihodek od vsaj tretjine meseca, lahko pa se zgodi, da bo vlada ukrep podaljšala tudi v januarju.«
Milosavljević piše, da se je začelo marca, ko minister Simoniti in ministrstvo za kulturo nista želela izplačati medijem že dodeljenih sredstev iz razpisa za pluralizacijo medijev. Potem je ministrstvo, brez kakršnekoli pravne osnove, zahtevalo od medijev, da pristanejo, da dobijo le 30 odstotkov od že podeljene vsote - ali pa ne bodo dobili ničesar.
»Sledil je prvi poseben udar na tiskane medije, ko so ob prvem udaru Covida zaprli trafike, kasneje, ob odprtju kavarn in frizerskih salonov, pa še vedno prepovedali dostop do tiska v teh prostorih. Menda naj bi bili nevarni za prenos virusa - čeprav za to ni bilo niti ene znanstvene osnove oz. utemeljitve. Tisk je tako ostal brez množice naročnikov (posebej revijalni tisk), ker so saloni in lokali množično odpovedovali naročnino.«
Vmes so seveda sledili udarci na financiranje RTV Slovenija in ukinitev financiranja STA, ki še vedno traja, nadaljuje: »In zdaj ponovno zaprtje trafik. Ponovno brez jasne utemeljitve. Seveda je namen jasen: ekonomsko škodovati in poskusiti uničiti tiskane medije, ki so kritično do vlade in ki so po mnenju vlade ali vsaj SDS v rokah levičarskih tajkunov.«
»Širša slika, kaj bi z mediji rada storila aktualna vlada, je torej jasna. Javno RTV podrediti in del njenega denarja preusmeriti v (svoje) medije; STA podrediti ali uničiti; radijske mreže prepovedati; komercialne televizije podrediti ali finančno oškodovati (vreči ven iz kabelskih paketov) - celotni tisk pa enostavno ekonomsko uničiti. Državne medije (Planet TV, TS Media - Siol) pa prodati prijateljskim (madžarskim) kupcem.«
Ob tem se Milosavljević spomni podobne zgodbe iz Makedonije iz časov korumpiranega premierja Nikole Gruevskega: »Ta je prav tako poskušal obračunati s tiskom. V ta namen so oblasti nenadoma ugotovile, da so vsi samostojni kioski v Makedoniji neustrezni - da nimajo ustreznih prostorskih odlokov ali varnosti ali že kaj. In so odstranili čisto vse kioske. Fizično so jih natovorili na tovornjake in odpeljali. Vrnili naj bi jih, ko se bodo uredili papirji in ko naj bi postavili nove, 'varnejše' kioske. Seveda se to ni nikoli zgodilo in makedonski tisk je bil mesece in mesece praktično brez možnosti prodaje, in mnogi so pod tem tudi klonili.«
Gruevski je pozneje pobegnil iz Makedonije preko Srbije na Madžarsko. Podobno je, kot zaključuje Milosavljević, tudi v Sloveniji zaprtje kioskov prikazano kot nujno zaradi zdravstvene varnosti, napadi na STA in druge medije pa kot nekakšen javni interes.
