Slovenija je prešla v intenziven predvolilni čas. Tudi če bi nam tega ne potrjevali roki koledarskih opravil, povezani z izvedbo volitev, bi že prvi pogled na TV-ekrane zadostoval za to spoznanje. Vizualni mediji (v veliki večini) so zunaj volilnega časa pristranski do demokratične opozicije, v tej periodi pa se pristranskost spremeni v odkrito propagando vladnih strank in njenih kandidatov, hkrati pa se napolni s tisto vsebino, ki tranzicijsko levico preganja v najhujših sanjah, s sovražnim govorom.
Ta vzpostavlja ločnico, ki Slovenijo deli od razvitega sveta. Pri nas je državni sovražnik številka ena vodja opozicije in njegova stranka, v to rubriko pa so všteti vsi, ki si prizadevajo v demokratični smeri. Ob tem moramo hkrati ugotoviti, da vedno ni bilo tako. Oddaja Trenja in nekateri posamezniki na RTV SLO so sicer ves čas zagotavljali medijsko pluralnost, širše pa je ta preniknila v prostor, ko je zadnji vladi v letih 2004 in 2005 uspelo razrahljati monopolne povezave, ki so jih večinoma stkali glavni tajnik LDS Gregor Golobič in njegovo zaledje.
Četudi se je že pred volitvami komercialna TV decidirano angažirala v promociji »afere« Patria, je bilo njeno dajanje informacij do septembra 2009 objektivno. Državljani so se lahko prepričali, kako nekompetentna je Pahorjeva ekipa pri reševanju gospodarske krize, videli so, kako neetično ravna minister za visoko šolstvo Gregor Golobič, opazili marsikateri detajl, ki je sporočal: ta država je še globoko v preteklosti, nikogar ni, ki bi jo vodil na pot prihodnosti.
Po zgodbi z Ultro pa se je začelo discipliniranje: jeseni 2009 so bili eliminirani nosilci drugačnega mišljenja v medijih; odgovorni urednik POP TV Tomaž Perovič je poskrbel, da agora, kakršnega so pomenila Trenja, ni več obstajal, v medije so bili pripuščeni zgolj tisti, katerih »resnica« ni ogrožala interesov politične skupine, ki je hitela na novo utrjevat oblast.
V letu 2010 je situacija dobro cementirana: odgovorno uredništvo POP TV izrazito podpira favoriziranega kandidata za ljubljanskega župana Zorana Jankovića. To počne na način, ki spominja zglede iz radia Teheran. Vendar je v tem docela predvidljiv: kot je odgovorni urednik intoniral kampanjo za referendum o arbitražnem sporazumu z ekplicitno diskvalifikacijo Jožeta Levstka, župana Ribnice, tako sedaj ustvarja »ozračje« za zmago Zorana Jankovića. Človek si lahko pogleda prispevek iz 17. 9. 2010, pa bo razumel, kako daleč od svobode medijev smo.
Pri tem je nenavadno tudi dejstvo, da je Tomaž Perovič na FDV nosilec predmeta TV-novinarstvo. Stvar bi bila glede na Perovičevo »profesionalnost« hudo vprašljiva. V oči bodejo še formalne nekonsistence: predmet naj bi se po Perovičevo imenoval Osnovne zakonitosti delovanja sodobnih medijev. Vendar Tomaža Peroviča Fakulteta za družbene vede nikjer ne navaja kot predavatelja (prim: http://www.fdv.uni-lj.si/Pedagogi/Po_nazivih.asp), na internetni strani Cobiss, kjer so navedena objavljena dela, pogoj za habilitacijo na univerzah, pa Perovičevega imena ni. To je še toliko bolj nenavadno, ker se urednik deklarira kot »visokošolski predavatelj«. To človek lahko sicer postane – v res izjemnih primerih – , če ima za seboj deset let dokazanih izkušenj (prim. statut Univerze v Ljubljani).
Tomaž Perovič na internetu oglašuje, da »predava« že dve desetletji: glede na njegovo kronološko starost si je moral »izkušnje« nabirati pred dvajsetim letom, kar je formalno nemogoče. V Perovičevem habilitacijskem dosjeju so tako velike nedoslednosti.
Kljub temu pa odgovorni urednik informativnega programa POP TV dobro opravlja svoje delo vsakokratne produkcije iluzij. Daleč od tega, da bi bil v tem osamljen: v tovarno utvar ali prividnih resničnosti se je spremenilo skoraj že vse, kar v državi poganja javno mnenje. Oblikovanje se začne pri Ninamediji, potem to povzameta POP TV ali Mladina, pogosto pa tudi ljubljanski Dnevnik. To je čisto dokazljiva stvar: kolo diskvalifikacije političnih nasprotnikov se mora nekje začeti, drugod pa nehati vrteti.
Fikcijski svet partijske tvorbe iluzij se bo v dobrem mesecu soočil še z eno podrobnostjo iz stvarnosti. Najvišji organi Republike Srbije bodo 29. oktobra rehabilitirali poveljnika Kraljeve vojske v domovini, generala Dražo Mihajlovića. To bo pomenilo, da od 29. oktobra dalje velja, da niso bili partizani edini nosilci odpora proti okupatorju, temveč jim je formalno in vsebinsko v tem enakovredna Kraljeva vojska: Mihajlović pa povzdignjen na isto raven kot Tito. Kako bo nomenklaturni medijski stroj to prežvečil, ni jasno; najverjetneje bo to ignoriral. Tako je storil tudi z dejstvom, dokazanim v nosilni reportaži prejšnje številke Reporterja, da je večina povojnih oblastnikov vzela umetnine iz Federalnega zbirnega centra brez slabe vesti, in ne da bi jih vrnila.
Zoran Mušič, največji slovenski slikar vseh časov, je bil pripadnik Kraljeve vojske v domovini. Tak je bil poslan v Dachau, ni pa se vrnil v Jugoslavijo, ker bi ga »titoistična milica poslala na prisilno delo v rudnik premoga« (Pogovor z Zoranom Mušičem, Oko – L'Oeil, Pariz, 1995), samo zato, ker ni bil na pravi strani. Od konca oktobra bo.
Odnos nekdanje in današnje partijske oblasti do umetnin in resnice več pove o njej kot o nas. Zato nismo brez upanja.