Pravi čudežni ščit za starejše in ranljive. Vsi plačujemo nov obvezni prispevek, politiki pa se tolčejo po prsih, češ rešili smo starost. Pa smo jo res?

V resnici je novi sistem kot hiša iz kart – ob prvem resnem preizkusu se zruši. Ljudje mesece čakajo na odločbo, dobri delavci bežijo v trgovine in na blagajne, storitve pa se merijo v minutah. Stara pomoč na domu je bila skromna: največ 20 ur na teden, doplačilo od 4 do 10 evrov na uro.

Nova obljublja veliko več – od 20 do 110 ur mesečno, brez doplačil, vse krije zavarovanje. Zveni kot sanje, a v praksi je to past. Sistem je velik samo toliko, kolikor je kadra. Kadra pa hudo primanjkuje. Pravice, zapisane na papirju, ostajajo mrtve črke.

Najhujše so čakalne vrste. Od vložitve vloge do prve pomoči mine leto ali več. Centri za socialno delo se dušijo v papirjih, informacijski sistemi ne delujejo gladko. Zdravje se poslabša, preden sploh pride odločba. Potem je treba še narediti osebni načrt, kar predstavlja še dodatno zamudo.

Trenutno nekateri večji izvajalci oskrbujejo komaj 25 ljudi, povpraševanje pa strmo raste. To je nesprejemljivo v družbi, ki se hitro stara! Osemdesetletniki ne morejo čakati leto dni, medtem ko vsak mesec plačujejo prispevek.

Trenutno nekateri večji izvajalci oskrbujejo komaj 25 ljudi, povpraševanje pa strmo raste. To je nesprejemljivo v družbi, ki se hitro stara! Osemdesetletniki ne morejo čakati leto dni, medtem ko vsak mesec plačujejo prispevek.

Zakaj ne bi uvedli retroaktivne veljavnosti odločb? Človek plača sam, kasneje dobi povračilo. Brez tega ostaja sistem krivičen, največjo ceno pa plačujejo ravno tisti, ki so najbolj ranljivi.

Pomanjkanje kadra je luknja v čolnu. Izvajalci imajo na primer 130 zaposlenih za 900 uporabnikov. Normativi so nerealni – 2 minuti za to, da nekdo spije čaj? Tak sistem dehumanizira. V Ljubljani čakalne vrste trajajo mesece. To ni več samo slaba organizacija – to je etična katastrofa.

Tudi denarni prejemek, ki je alternativa, ne reši težave. Znesek je prenizek, da bi pokril tržne cene (več kot 25 evrov na uro), zato se mnogi zatečejo k sivemu trgu, ki je poln tveganj in zlorab.

Mediji redno poročajo o srhljivih primerih. Dolgotrajna oskrba v resnici pride prepozno, saj sistem ni narejen za nujne primere.

Pred volitvami bi morali slišati jasne zaveze. A stiska starejših očitno ni volilna prioriteta. Politiki raje obljubljajo, kot da bi ukrepali.

Kdorkoli bo čez nekaj mesecev na oblasti, bi moral to področje prednostno urediti. Sicer bomo vsi plačevali za iluzijo varnosti, medtem ko naši starejši tonejo v temo. Družba, ki pozablja na svoje šibke, pa si sama piše obsodbo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.