»Dodal bi še to - to delo sem opravljal od leta 1975 naprej, leta 1978 sem odšel na služenje vojaškega roka, od koder sem se vrnil poleti, konec julija 1979, na svoje staro delovno mesto strokovnega sodelavca v komisiji za manjšinska in izseljenska vprašanja in tam izvedel iz medijev, s televizijskega poročanja, (podčrtal Boštjan M. Turk) z veliko osuplostjo, kaj se je zgodilo v Velikovcu. In seveda, ta velika osuplost je bila značilna za mnoge ljudi, tako tu kot na Koroškem. To osuplost sem seveda delil s predstavniki organizacij koroških Slovencev in oni so jo delili z mano. V nobenem trenutku pa nismo vedeli, kako točno je prišlo do tega dogodka, kaj je bilo ozadje in kakšne so podrobnosti« (Spletna stran predsednika republike Slovenije Danila Türka, novinarska konferenca, 10. februar, 2011).
Kako je sedanji predsednik »delil osuplost s predstavniki organizacij koroških Slovencev« in kako je vse »izvedel iz medijev«, je neresnična trditev, ki jo v koncu volilne kampanje na laž postavljajo dokumenti iz arhiva SZDL. Danilo Türk je namreč vse od tiskovne konference, s katero naj bi »zavrnil« očitke Slovenske demokratske stranke, da ni vedel za velikovški atentat, vztrajal na tem, da je bil v razmerju do občutljive tematike koroških Slovencev v enakem odnosu kot ostali državljani SFRJ, to je v razmerju navadnega meščana z ulice. A so dokumenti, objavljeni v Reporterju tega tedna, že pokazali, da temu ni bilo tako.
Po zaslugi Jožeta Hartmana, pomembnega funkcionarja SDV, je bil namreč deležen privilegijev pri študiju, pač glede na razporejanje obveznosti, ki jih je imel v Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Dokumenti, ki so tukaj objavljeni, pa pomenijo korak naprej. Dokazujejo, da je nemogoče, da bi Danilu Türk za velikovški atentat izvedel zgolj iz medijev in ne imel ne do njega ne do splošne problematike koroških Slovencev v jeseni 1979 nobenega specifičnega razmerja oz. posebne vednosti.
Nasprotno. Pričujoči dokument je datiran z 22. 11. 1979, kar je dva meseca po atentatu v Velikovcu (ta je bil 18. 9. 1979). Nosi oznako »strogo zaupno«, na njem pa je podpis Danila Türka, identičen tistemu, ki ga je prispeval ob prisegi v Državnem zboru RS 22. decembra 2007. In tu naletimo na prvo predsednikovo laž. Če iz tiskovne konference sledi, da se je vrnil na staro delovno mesto »strokovnega sodelavca« (glej prvi odstavek), njegov podpis dokazuje, da je bil tedaj nič manj kot sekretar komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja ter narodnosti SZDL. Zgolj s tega mesta je lahko pošiljal »strogo zaupne« dokumente vrhu tedanje partije, (SDV) in SZDL, v Ljubljano in Beograd.
Naslovniki njegovih poročil so bili namreč tov. Sergej Kraigher, član predsedstva SFRJ, tov. Stane Dolanc, član predsedstva CK ZKJ, tov. Viktor Avbelj, predsednik Predsedstva SRS, tov. France Popit, predsednik Predsedstva CK ZKS, tov. Milan Kučan, predsednik Skupščine SRS, tov. Mitja Ribičič, predsednik Republiške konference SZDL Slovenije (neposredni nadrejeni Danilu Türku, op. Boštjan M. Turk) in še deset drugih funkcionarjev. O Türkovem poročilu je bil tako obveščen sleherni politik v Ljubljani, ki je tedaj predstavljal »elito« bodisi jugoslovanske bodisi slovenske oblasti. To je bilo mogoče zato, ker je bil sedanji predsednik sam njen del. Sekretar komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja ter narodnosti SZDL je bila figura, ki je spadala v notranji krog oblastnikov, tja, kjer so se pretakale najbolj zaupne informacije in sprejemale ključne odločitve za usodo slovenskega naroda v tistih trenutkih.
A je stvar še bolj logična. Jože Hartman namreč ni bil kdorkoli. Bil je ključni človek SDV za vprašanja zamejstva: brez dodatnih težav je moč sklepati, da je bil med najbolj informiranimi ljudmi glede velikovškega atentata: nemogoče bi bilo zaključiti, da septembra 1979 ni vedel, kaj se pripravlja. Jože Hartman je bil tudi aktiven pri Društvu za Združene narode Slovenije. Društvo je tedaj (do svoje smrti) vodil Slavko Zore – Griša, povojni tožilec in eden od visokih članov II. odseka Ozne, ki je pripravljal sezname likvidacij političnih »nasprotnikov«. Tam (OZN SRS) se je zaposlila tudi Barbara Miklič-Türk. Sam Jože Hartman se je kasneje premaknil v Ribiško zvezo Slovenije in deloval znotraj »civilne družbe«. Danilo Türk je bil tako integriran v totalitarni sistem: delil je njegove informacije in se gibal v strogo zaprtih krogih, ki so mu tudi omogočali napredovanje, vse do današnjega dne.
Kakšne bodo posledice razkritja predsednikove laži o »védenju« v primeru koroških zgodb (velikovškega atentata), je težko napovedati. Demantiral jih bo sicer z največjo težavo, ker gre preprosto za originalne dokumente, ki povrh nosijo še njegov podpis. Njihove vrednosti tudi ne bo mogel kar tako zmanjševati oz. relativizirati, saj se je – kot priča prvi odstavek – nanje tedaj odzval z neverjetno energijo. Če bi bila Slovenija evropska država, bi se moral Danilo Türk, skupaj z mrežo, ki mu je omogočila kariero, posloviti ob osamosvojitvi, z lustracijo. Najkasneje pa bi moral to storiti sedaj, ko ga dokumenti izpred treh desetletij ne samo postavljajo na laž, temveč prikazujejo v enem najbolj problematičnih položajev v demokratičnem svetu, kot aktivnega sodelavca razvpitega sistema, z vsemi atributi, ki gredo zraven.