Gospod Turk se je s tem uvrstil v skupino razočaranih in jeznih oseb, kot so Milan Kučan, Ervin Fritz, Matevž Krivic, člani komunističnega društva Srp in uredniki glasila Rdeči veter, ki zadnje tedne javno protestirajo zoper nekatere moje domneve, predvsem pa – računajoč, da smo že vse pozabili - zoper nekatera zgodovinska dejstva.
Moja prva in splošna ugotovitev je, da gospod Turk slabo bere. Naslov knjige, ki jo omenja, ni Skrivnosti države, ampak Skrivnost države. Objavil sem jo leta 1992. V njej pogosto (enako pogosto kot Bavčarja, Bučarja, Genscherja, Janšo, Miloševića ali Peterleta) omenjam Milana Kučana, najbrž enako pogosto kot drugi avtorji, ki se ukvarjajo z obdobjem osamosvajanja, npr. Jože Pučnik (v Izbranem delu) ali Janez Janša (v Premikih).
Mimogrede: če bo gospod Turk želel izvedeti število omemb Milana Kučana pri teh dveh avtorjih in obveščati svoje bralce o tem, se bo moral pri seštevanju potruditi s skrbnim branjem njunih knjig, ker pač nimata imenskega kazala kot moja. Omembe seveda – kot ve vsak bruc in najbrž vsaka razumna oseba – ne pomenijo nujno pritrdilnih sodb, ampak pomenijo - pač omembe.
Turkova obsedenost z mojo osebo in mojimi dosežki je šla tako daleč, da je zapisal: »V zadnjem poglavju, ki je pomenljivo naslovljeno Epilog, nas pričaka impozantna fotografija: Milan Kučan Dimitriju Ruplu vroča najpomembnejše državno priznanje Republike Slovenije, zlati znak svobode (str. 304).« Podatka, da sem skupaj s Francetom Bučarjem, Janezom Janšo, Jalkom Kacinom in Lojzetom Peterletom odlikovanje vrnil, Turk ne omenja.
Drugič: da se je Milan Kučan dejansko postavil na čelo osamosvojitvenega gibanja, je res. Vodilni položaj sta mu omogočili volilna zmaga nad Pučnikom in funkcija predsednika predsedstva (jugoslovanske socialistične republike) Slovenije. Ali je bilo to meni pa še komu všeč, je postransko vprašanje. Kot sem že večkrat ocenil, je bilo Kučanovo ravnanje pri srečanjih s predstavniki drugih držav, pri katerih sem bil navzoč – z domoljubnega in državotvornega vidika – zgledno.
Še vedno mislim, da kritika revolucije, pobojev in pohlepa po oblasti ni nujno – ali praviloma ne bi smela biti – kritika partizanstva, protifašizma in protinacizma.
Tretjič: leta 1995 (pred četrt stoletja) v Dražgošah nisem povedal nič neresničnega. Nimam pojma, kaj naj bi bilo narobe s stavkoma, ki ju navaja Turk: »Slovenski domoljubi iz Dražgoš, svobodoljubni ljudje iz vseh krajev Slovenije so se takšni politiki uprli z orožjem. S tem dejanjem, ki ga imenujemo narodnoosvobodilni boj, smo se uvrstili med napredne in vodilne narode povojne Evrope (Edinost, sreča sprava, 1996, Mihelač, Ljubljana, str. 220).« Še vedno mislim, da kritika revolucije, pobojev in pohlepa po oblasti ni nujno – ali praviloma ne bi smela biti – kritika partizanstva, protifašizma in protinacizma. Enako bi lahko rekli za Boštjana Turka: posamezni ideološki gorečneži pač ne morejo razveljaviti pomena zgodovinskih dosežkov Demosa ali osamosvojitve.
Četrtič: Turk mi hoče naprtiti nekaj slabega v zvezi z Vatikanom, pri čemer navaja tale moj tekst: »Vedeti je treba, da je bil Vatikan od nekdaj proti Jugoslaviji, ki jo je imel za ujetništvo katolikov, ki bi po njegovem spadali v Avstrijo. Slovenija ni bila niti zelo pomembna katoliška dežela niti se njena cerkev ni nikoli poskusila izmakniti Vatikanu« (Edinost, sreča sprava, str. 217).« Ob tem, da gre za znane in nedolžne opazke, je Turk zamolčal podatek, da sem bil ravno jaz tisti, ki je leta 2001 podpisal vatikanski sporazum, zaradi katerega so me levičarji zelo napadali.
Petič: Turk domneva, da se Alois Mock in Janez Pavel II. z mojimi pogledi ne bi strinjala. Mnogi katoliški, liberalni in celo socialdemokratski državniki, npr. Mock, Genscher, Kouchner... so se z menoj največkrat strinjali in to tudi objavili. Turk že spet ni preveril svojih trditev.
Šestič: Turk pravilno ugotavlja, da sem bil zunanji minister Demosa. Bil sem celo predsednik ene njegovih strank, pozneje (in dalj časa kot pri Demosu) pa sem bil zunanji minister v vladah Janeza Drnovška, Antona Ropa in Janeza Janše.
Sedmič: v knjigi Edinost, sreča, sprava sem poročal o političnem dogajanju, ko sem bil ljubljanski župan, t.i. desnica pa mi je takrat metala polena pod noge, iz česar je mogoče razumeti moje kritične pripombe na njen račun. Navsezadnje sem zaradi šikaniranja nekega desničarskega funkcionarja, ki je bil celo moj soimenjak – po treh letih – zapustil Magistrat. T. i. desnici se opozicijsko zaviranje ni obrestovalo, saj nikoli več ni zavzela položaja ljubljanskega župana.
Osmič: da »v ambiciozni politiki ni prostora za prijateljevanje«, mislim še danes, ko me seveda prijateljevanje zanima bolj kot ambiciozna politika. O njej sicer mislim, da ne nagrajuje gorečnežev, kot je gospod Boštjan Turk.
Zasl. profesor dr. Dimitrij Rupel
Zunanji minister Republike Slovenije
1990-1993, 2000-2004, 2004-2008
