Frazem »igranje z ognjem« (ali igrati se z ognjem) v slovenskem jeziku pomeni lahkomiselno ali nepremišljeno ravnanje, ki lahko prinese nevarne posledice. (FRAN)

Quidquid agis prudenter agas et respice finem. (Karkoli delaš, delaj preudarno in misli na konec. Latinski pregovor.)

Ob poročilih o evropskih, celo hrvaških in slovenskih požarih se gledalci sprašujejo, ali je mogoče krivdo zanje pripisati človeški neprevidnosti ali celo požigalcem, ki pričakujejo, da bodo požgana zemljišča postala zazidljiva; ali piromanom, za katere so požari v resnici igranje z ognjem?

Med klasične/pregovorne primere igranja z ognjem spadajo vojne napovedi, državni udari in revolucije.

Gotovo se ruski predsednik in njegova druščina igrajo z ognjem. To bi lahko rekli za vse, ki so kdaj začeli vojno, vendar se do neke mere z ognjem igra tudi napadena stran, vendar naj bi bila njena igra z ognjem - v zagovorih, izgovorih in v zgodovinopisju, če ga doseže - upravičena. Seveda je marsikaj odvisno od tega, kako se igra konča. Pri napadalcu se lahko začne premišljeno ali pa tudi ne; v tem drugem primeru se igra z ognjem konča s porazom in se povsem sklada z definicijo igre z ognjem. Drugače je, če se igra konča z zmago svojega pobudnika. Slovensko javnost je leta 2025 presenetila izjava bivšega slovenskega predsednika Türka, da je Ukrajina vojno, ki seveda še ni končana, izgubila; Türkovi učenci pa so takšne sodbe ponavljali vse do danes. Umetna inteligenca ocenjuje:

Število žrtev v rusko-ukrajinski vojni je po ocenah zahodnih obveščevalnih služb, neodvisnih raziskav in Centra za strateške in mednarodne študije (CSIS) skupno doseglo ali preseglo skoraj dva milijona ubitih, ranjenih in pogrešanih vojakov na obeh straneh.

O prvem načrtu (demokracija) so komunisti govorili, da pomeni igranje z ognjem; vendar tu ni bilo - razen nekaterih zavrtih političnih karier - nobenih žrtev, ki so sicer značilne za igranje z ognjem. Žrtve so bile pri spopadu z JLA, vendar seveda tega spopada niso začeli Slovenci, ampak jugoslovanski generali. Na vprašanje, kdo se je tu igral z ognjem, je seveda: JLA.

Slovenska politika se je posebej razvnela 7. oktobra 2023, ko so Hamasovi vojaki (5.000 do 6.000) iz Gaze prodrli na jug Izraela, pri čemer je umrlo okoli 1200 ljudi (večinoma civilistov), okoli 250 ljudi pa so ugrabili in odpeljali kot talce v Gazo. Seveda so se Hamasovci, o katerih poročajo, da so ena najbolj oboroženih gverilskih organizacij na svetu, poigrali z ognjem (rakete srednjega in dolgega dosega, ki omogočajo napade na Tel Aviv, Jeruzalem in letališče Ben Gurion; vodene protitankovske rakete /ATGM/ ruskega in iranskega izvora, predvsem sistemi Kornet, Konkurs in Fagot; ročni raketometi, uvoženi iz Severne Koreje, Bolgarije in Rusije; brezpilotni letalniki-droni Ababeel in Zouari…).

Ljubljanski časnik Dnevnik in bivša (Golobova) vlada sta se postavila na njegovo stran Hamasa, razobesila palestinske zastave in priznala palestinsko državo. Dnevnik je stante pede objavil naslednje poročilo:

Nacionalistično-islamistični Hamas, ki so ga zahodne države, tudi EU, razglasile za teroristično organizacijo, ima od leta 2006 absolutno oblast v majhni in izjemno gosto naseljeni Gazi, potem ko se je izraelska vojska od tam umaknila leta 2005. Je veliko bolj radikalen od laicističnega Fataha, ki je glavna stranka na palestinskem Zahodnem bregu, in od svoje ustanovitve leta 1987 poziva na sveto vojno proti Izraelu.

Izrael je odgovoril z ognjevitim protinapadom. V vojni med Hamasovimi napadalci (ki so na svojo stran pritegnili nekatere skrajne skupine oz. teroristične organizacije iz arabskih držav) in izraelsko vojsko je - po poročilu UI - umrlo okrog 77.000 ljudi.

Poročila o izraelsko-palestinskem spopadu so vsa po vrsti izražala začudenje nad presenetljivo učinkovitostjo Hamasovega napada in domnevo o slabotni pripravljenosti oz. neučinkovitosti izraelskega obveščevalnega sistema. Komentarji so poudarjali nemoralnost in nesorazmernost izraelske reakcije proti Gazi, po vsem videzu pa so zanemarjali - če ne celo podcenjevali - izraelsko strategijo v zvezi z Iranom in njegovo jedrsko ambicijo. V Iranu vladajo šiiti, Palestinci so večinoma suniti. Iran vodi regionalno koalicijo, ki vključuje tako šiitske skupine (npr. Hezbolah v Libanonu, uporniške Hutijevce v Jemenu in milice v Iraku) kot tudi sunitske palestinske frakcije (Hamas in Palestinski islamski džihad). V ta ideološki in verski požar je navsezadnje vstopila Amerika, kar je vojno precej zapletlo. Muslimanska (šiitska in sunitska) strategija se je že od nekdaj osredotočala na boj z Izraelom, torej bi lahko rekli, da se je igranje z ognjem začelo na arabski in iranski strani. Kot beremo v najnovejši številki Foreign Affairs, je v Iranu po ameriškem obglavljanju iranskega vodstva prišlo do velikih sprememb, ki so poenotile Irance v sovraštvu do Izraela in ZDA. V ospredje se je prebilo - ne vprašanje muslimanske pravovernosti, ampak - vprašanje nacionalnega interesa. Igranje z ognjem se je razširilo in posplošilo.

Ta uvod je bil nujen, če hočemo o igranju z ognjem govoriti v zvezi z dvema svetovnima vojnama, s slovensko osvoboditvijo (1945), z osamosvojitvijo (1991) in v zvezi z aktualno politiko. Vsekakor se je Gavrilo Princip igral z ognjem. Proti vsem pričakovanjem (v zvezi z revolucijami) je Rusija z oktobrsko revolucijo izstopila iz igre z ognjem, kar je pozneje nadoknadila v imenu Sovjetske zveze. Strašno se je z ognjem poigral Hitler, v Jugoslaviji pa srbski oficirji z državnim udarom 27. marca 1941. Podobno kot danes v Iranu, se je igranje z ognjem zapletlo v Jugoslaviji. Londonska vlada, ki je sicer upoštevala srbski puč, je bila kljub vsemu domoljubna in obrambna organizacija. Enako bi lahko rekli za položaj v Sloveniji. Slovenci so v London poslali dva ministra, v Ljubljani pa sta delovali dve nasprotujoči si organizaciji: ban Natlačen se je skušal sporazumeti z Nemci in Italijani, Protiimperialistična oz. Osvobodilna fronta pa se je v požaru najprej uprla Zahodu, nato pa še Hitlerju. Model OF je prevladal ob koncu vojne. Za Kardelja bi lahko rekli, da je nihal med požiganjem in gašenjem.

Kaj pa osamosvojitev? Tupatam se pojavljajo obtožbe in očitki, da so se osamosvojitelji, vključno s piscem teh vrstic, igrali z ognjem. Ameriški diplomat in pogajalec iz Daytona Richard Holbrooke je nekoč slovenskega veleposlanika v Washingtonu mimogrede obtožil, da “so vse skupaj začeli Slovenci” (“you have started it all”); nekateri slovenski pacifisti in podobni aktivisti pa so na vsak način hoteli bojevnike JLA v Sloveniji prikazovati kot žrtve slovenske napadalnosti.

Dejstvo in izhodišče za vsako resno razpravo je, da je jugoslovanska vojska napadla Slovenijo in da je imela namen zamenjati njeno vodstvo; maloštevilna in komaj za silo oborožena slovenska obramba pa je branila slovenske nacionalne interese. Dejstvo je tudi, da je Demos spodbudil dva vzporedna procesa: uvedbo demokratičnega (večstrankarskega, liberalno-demokratičnega, kapitalističnega…) sistema in osamosvojitev, tj. postavitev samostojne narodne države. O prvem načrtu (demokracija) so komunisti govorili, da pomeni igranje z ognjem; vendar tu ni bilo - razen nekaterih zavrtih političnih karier - nobenih žrtev, ki so sicer značilne za igranje z ognjem. Žrtve so bile pri spopadu z JLA, vendar seveda tega spopada niso začeli Slovenci, ampak jugoslovanski generali. Na vprašanje, kdo se je tu igral z ognjem, je seveda: JLA.

To igranje z ognjem se je dogajalo v zanimivih okoliščinah. Jugoslovanski generali so za pomoč pri obračunu s Slovenijo prosili sovjetske oz. ruske generale. Istočasno so se z ognjem igrali tudi v Rusiji, saj je 19. avgusta 1991 prišlo do državnega udara v Moskvi. Namesto mednarodnega discipliniranja demokratične opozicije v Sloveniji in na Hrvaškem je prišlo do notranjepolitičnega obračuna, pri katerem so tisti, ki so se začeli igrati z ognjem, propadli.