Objavljamo Dežmanovo pismo:
Pirjevčevo lovsko-ribiško plenjenje okupatorjev
Akad.prof.dr. in politikant Jože Pirjevec se v marsikateri ideološki drži obnaša bolj zadrto kot fosilni titoistični mitomani. Če pregledujemo titofilne zgodovine, opažamo, da se o okupatorskih enotah in izgubah izražajo v lovsko-ribiškem načinu. Okupatorske enote so kapitalci – same zagrizene elitne enote, ki jih partizani z užitkom streljajo in drugače uničujejo v neskončnih množicah. Vendar tako o bojnih kvaliteti nemških enot kot o njihovih izgubah v tem lovsko-ribiškem titoističnem mitomaniziranju zvemo bolj malo. Tudi Pirjevec pripoveduje tako.
Imenitna pirjevščina je tale o decembrski vstaji leta 1941 na Gorenjskem: »In tako se je Gorenjski kot, od Bohinja do Bleda in Jesenic decembra dvignil in se uprl …». Ali res? V Bohinju je bila vstaja odpovedana in se ni razvila, na Bledu je ni bilo, pomemben incident je bil na Dovjem in ne na Jesenicah. Dejansko središče decembrske vstaje pa je bilo v Poljanski dolini – ob tem Pirjevec med literaturo navaja knjigo dr. Martina Premka o Poljanski vstaji.
O okupatorskih izgubah je Pirjevec zelo meglen. V Poljanski dolini naj bi po njegovem »konec decembra prišlo do spopadov med gestapovskimi enotami in Cankarjevim bataljonom (240 borcev), ki je uspešno uničil nemško kolono …«. Toda gestapovskih enot tam ni bilo, le policijske. Nemška kolona pa ni bila uničena konec decembra, ampak je Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 v Rovtu iz zasede ubil 45 nemških policistov. Okupator je imel do konca decembra v Poljanski dolini še 23 smrtnih žrtev. Pirjevec ne poudari, da so bili to med najbolj uspešnimi partizanskimi spopadi na Balkanu leta 1941.
Tudi pri spopadu v Dražgošah je podobno površen. Če bi prebral minuciozno analizo Darka Cafute v zborniku Nemci in partizani (2016), bi ugotovil, da je šele tedaj končno ugotovljeno točno število nemških izgub v Dražgošah in sicer 28. Se pa Pirjevec ne vpraša, kako da decembrski spopadi v titoistični mitologiji niso imeli take teže kot spopad v Dražgošah. Za slednjega so razglašali celo, da je padlo več kot tisoč Nemcev.
Še bolj lovsko-ribiško velikopotezen je Pirjevec v opisih okupatorskih sil proti koncu vojne.
Konec marca 1945 je naj bi nemški general Alexander Löhr »razpolagal s pol milijona mož, poleg 300.000 kvizlingov, s katerimi je hotel obraniti Štajersko in s tem zagotoviti, da se njegove čete umaknejo v Avstrijo.« Prve dni maja 1945 naj bi imel taisti Löhr pod poveljstvom 700.000 mož, v Avstrijo se je posrečilo umakniti »vsej 2.tankovski armadi generala Maximilana de Angelisa (v nadaljevanju Pirjevec pravi, da je na britanskem okupacijskem območju 150.000 ujetih nemških vojakov – op.p.). Na Spodnjem Štajerskem pa je ostalo 300.000 vojakov – pet nemških divizij (okrog 150.000 mož), dve kozaški legiji in tri hrvaške.«
Od konec marca do začetka maja naj bi torej Löhr izgubil 100.000 mož – skupno število njegovih sil namreč pade z 800.000 na 700.000. Od 500.000 mož nemških enot naj bi jih ostalo v Sloveniji 150.000, od 300.000 »kvizlingov« pa 150.000. Potem naj bi Jugoslovani ujeli »okrog 150.000 Nemcev in 120.000 kolaborantov«. Torej Nemci so ujeti, »kolaborantov« pa zmanjka kar 30.000. Oz. če seštevamo vse te navedbe, lahko le vprašamo Pirjevca, kam mu je izhlapelo sto tisoče Löhrovih vojakov?
V naslednjem ponatisu Partizanov pričakujemo vsaj odgovor na tale vprašanja: Koliko moštva teh enot pade v spopadih v Jugoslaviji, koliko teh enot se uspe prebiti v Avstrijo, koliko jih ujamejo v Jugoslaviji, kakšna je njihova usoda v ujetništvu (Pirjevec le lakonsko navede, da polovica ujetih Nemcev preživi jugoslovansko ujetništvo)?
O okupatorskih enotah in njihovih izgubah v bojih z jugoslovanskimi partizani se da povedati kaj bolj natančnega.
Dr. Klaus Schmider (Partisanenkrieg in Jugoslawien 1941-1944, 2002 – Pirjevec jo sicer ima v Partizanih med literaturo) navaja, da je bilo večje število nemških divizij v Jugoslaviji le po kapitulaciji Italije in proti koncu vojne, ko se iz Grčije umika nemška armadna skupina E. Sicer pa jih za protipartizansko vojskovanje običajno ni bilo več kot deset, vendar so bile to enote povprečne ali podpovprečne bojne zmogljivosti (posadne rezerve, enote iz tujcev ipd.).
V Sloveniji je imela redna nemška vojska večino časa malo enot, za obvladovanje ozemlja so bili praviloma dovolj (oz. Nemci preprosto niso imeli na razpolago drugih sil) policisti in orožniki. Torej enote iz obveznikov starejših letnikov. Nemški poznavalec mi je na vprašanje, kako bi jih ocenil, rekel, da bi jih uvrstil nekako v tretjo ligo nemških oboroženih enot.
Schmider navaja italijanske izgube v Jugoslaviji do septembra 1943 in nemške do avgusta 1944:
Dr. Gaj Trifković (Od „bandita“ do „Jugoslovenske armije“: partizanski rat 1941–1945, 2016) navaja nemške uradne vire, da je nemška vojska od 22. junija 1941 do 20. aprila 1945 utrpela na celem Balkanu 21.000 mrtvih, 24.000 pogrešanih in 65.000 ranjenih.
Nemška zveza za oskrbo vojnih grobov (Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge e. V. - Informationen zu unserer Arbeit in Ost-, Mittel- und Südosteuropa, 2015) ocenjuje, da so bile nemške izgube v Jugoslaviji 113.800 mož, od tega jih je 73.000 poimensko znanih, 40.000 pa neznanih. Toda podatki o grobovih oz. prijavi izginotja vojakov so znani za verjetno manj kot 50.000 smrtnih žrtev:
*Ocenjujejo, da je bila večina nemških grobov uničena v zadnji vojni, dogovora o urejanju z BiH še ni bilo.
**Podatki za Slovenijo so iz imenskega seznama prijavljenih izgub iz leta 2012.
Pirjevec bi lahko pojasnil razliko med 113.800 smrtnimi žrtvami in bistveno nižjo številko znanih grobov in prijav smrti, če bi ga zanimala usoda nemških vojnih ujetnikov v Jugoslaviji po koncu druge svetovne vojne. Od več kot 170.000 nemških vojnih ujetnikov jih je bilo v Jugoslaviji umorjenih oz. so tam umrli več kot polovica. Ali drugače povedano, največ nemških izgub v Jugoslaviji je bilo po koncu druge svetovne vojne. Skoraj dvakrat več kot med njo. Ta Titov vojni zločin po odstotkih mrtvih presega Stalinovega.
V Sloveniji je po podatkih iz italijanskega seznama, ki ga omenja tudi Jože Možina, od 1941 do kapitulacije Italije padlo nekaj nad tisoč Italijanov. Po tem seznamu jih je bilo 23 od septembra do decembra 1941, 556 leta 1942 in 447 od januarja do septembra 1943. V seznamu je 312 dogodkov, v katerih so italijanske enote imele smrtne žrtve.
Druga, dopolnjena verzija imenskega seznama nemških izgub v Sloveniji je iz leta 2016. Tudi nemške podatke bo potrebno še preverjati in dopolnjevati.
Do konca leta 1944 nemške izgube povzročijo predvsem slovenski partizani. Leta 1941 jih je bilo več kot 130 (več kot pol v decembrski vstaji), leta 1942 okoli 260, leta 1943 več kot 560 in leta 1944 več kot 1720. Ali blizu 2700 v letih 1941 – 1944.
Od januarja do maja 1945 je nemških izgub več kot 2560, ni pa jasno, ali jih ubijajo slovenski partizani ali druge enote, ki vdrejo v Slovenijo, in tudi ne, ali so ubiti v boju ali kot vojni ujetniki. Od junija 1945 do leta 1950 je imensko navedenih še več kot 800 nemških smrtnih žrtev, vendar je ta številka verjetno nekajkrat prenizka.
Skratka, če bi se Pirjevec ne odločil za lovsko-ribiški pripovedni slog, bi se lahko brez posebnih težav posvetil tudi dejanskim okupatorskim izgubam v bojih z jugoslovanskimi partizani. Toda izbral je ideološko sledenje svojim mentorjem in odšel v Partizane. Tja, kjer šteti ni treba, je pa treba uporabiti lovsko-ribiška raztegovanja resnice …
Pa bi Pirjevec lahko ostal v zgodovinopisju. Tudi če primerjamo dejanske podatke o delovanju jugoslovanske partizanske vojske z drugimi partizanskimi gibanji v Evropi, ostaja jugoslovansko partizanstvo edinstven evropski pojav.
Dr. Jože Dežman
Naslednji teden o Pirjevčevem domišljanju partizanskih žrtev.