Oklepajoč se statusa quo zmagoviti novinci zmanjšujejo tveganje za obstanek na oblasti. Vendar obrambna igra ni dovolj, SMC mora pokazati, da je vendar tudi kaj premaknila. Ni dolgo, ko je predsednik vlade vsem pred očmi pokleknil pred interesnimi skupinami. V kaosu se je zdelo, da so SDH, vlada in premier Miro Cerar, ker so skušali zamenjati tri nadzornike Luke Koper, ob vso avtoriteto. Tudi znotraj ministrskega zbora je vladni predsednik zbujal pomilovanje, Karl Erjavec mu je nedostojno ponudil odstop, ker se je ustrašil političnih posledic, ki bi mu jih lahko prinesla arbitraža. Potem so šli vsi skupaj na počitnice in se ohladili v morju. Tako kot lani je med njihovimi dopusti priljubljenost vlade zrasla.
Ustaviti špekulacije o predčasnih volitvah
Predsednik vlade se zaveda, da so odločilni prav prihodnji meseci. Ustavil bo špekulacije o novih predčasnih volitvah prihodnje leto, če koalicija prebrodi letošnje, se ne spre s sindikati javnega sektorja glede sproščanja varčevanja (in obrzda apetite drugih interesnih skupin), pokaže prve rezultate pri skrajšanju čakalnih dob v zdravstvu, se ne spotakne pri prodaji NLB, potolaži manjša koalicijska partnerja s kakšnim priboljškom, nevtralizira interpelacije opozicije ... Po prihodnjem letu pa so tako in tako že volitve. Takrat si bo Miro Cerar spet pripenjal medaljo za ohranitev politične stabilnosti, ker je koalicija ostala v enaki sestavi kot takrat, kot so jo sklenili. Zadnji, ki se je s tem nemalokrat lahko pohvalil, je bil Janez Janša. Če je prvak SDS zdržal s Karlom Erjavcem, ga bo pretrpel tudi Cerar.
Brez alternative
»Dokler bo šlo, bo šlo,« tako sociolog Frane Adam z Inštituta za razvojne in strateške študije vidi izglede vlade, ki se ne glede na občasno bolj burno politično brbotanje (ko že ne dvomimo več, da so ji vajeti ušle iz rok), le drži nad vodo. Tudi če bi premier zamenjal interpeliranega infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča in ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc (s tem bi bila nova že večina posadke, ki je prisegla 18. septembra 2014), bi se dalo preživeti. Gospodarska konjunktura in povečano trošenje prebivalstva vladi pomaga, predvsem pa nima prave alternative: ne znotraj novih premestitev na levi sredini in ne od zunaj s strani opozicije – razkoli v njej se stopnjujejo in spominjajo na boj vseh proti vsem, na trenutke dobivajo že ekscesne razsežnosti. Adam ne vidi nikogar, ki bil pripravljen napisati drugo zgodbo, prej bi moralo priti do razhajanj oziroma razkola v SMC. A najbr, bi radi še nekoliko posedeli v državnem zboru, dodaja.
Konsolidacija SMC
V koaliciji, ne glede na spore in hude besede, ohranjajo dovolj enotnosti. Cerar je posebno pozoren na enotnost v poslanski skupini njegove SMC. V tem smislu lahko pritrdimo generalnemu sekretarju stranke Eriku Kopaču (sredi meseca se seli v kabinet predsednika vlade), da se je SMC konsolidirala. Stranka je ob drugi obletnici ustanovitve dobila podmladek, pohvalijo se lahko tudi z Akademijo SMC, imajo že prve »diplomante«. Toda bolj od terenske mreže je pomembna identiteta stranke. Še vedno ne vemo, kdo so njeni ljudje, ki sedijo v poslanskih klopeh, bi dejal Aleš Maver. Še vedno je brez vonja, barve in okusa, čeprav je proti tem lastnostim predsednik programskega sveta stranke Aleksandar Kešeljević izrecno polemiziral. In takoj za tem (julija na programskem svetu) priznal, da stranka SMC obstaja zaradi obrambe pred Janšo: »Vsakič pomislim: če ne SMC, kdo potem? Janša? Ni tretjega.«
Migrantska kriza – poenotenje koalicije
Resnici na ljubo bi bili zdaj v SMC najbrž le sposobni izpeljati kolikor toliko normalen in vsaj na videz demokratičen strankarski kongres, tak kot smo ga vajeni pri strankah, četudi so te že propadle. Kongres marca lani je bil farsa. V pismu članom stranke je Cerar pred dnevi pojasnjeval premik Kopača v svoj kabinet in pri tem ubral pretresljiv, že kar osladen ton. »Čakajo nas morda največje preizkušnje po prelomnih dogodkih pred četrt stoletja … na preizkušnji bosta naša politična in strankarska zrelost in kompetentnost…,« je apokaliptično posvaril pred novim valom migracij. Mu mandat lahko skrajša njihova in njegova, naj uporabimo kar njegove izraze, nezrelost in nekompetentnost pri reševanju še ene migrantske krize? Bolj velja pritrditi mnenjem, da bi grožnja od zunaj, odprtje migrantske poti, prej ko ne le strnilo vladne stranke.
V prvi polovici mandata ob delo sedem ministrstev
Dokler je večina v SMC prepričana, da si do konca mandata še lahko popravi podobo v javnosti, v njej ne bo večjega nemira. Za žepe davkoplačevalcev to ne bo poceni. Na njene prioritete, ko bo mislila le še na to, kako se prikupiti volivcem (v SD temu pravijo projekti za ljudi), bo treba biti zato zelo pozoren.
Prepričevanje vladnega predsednika, da »vlada točno ve, kam gre«, da »smo še vedno na pravi poti« in da se tudi »SMC razvija v pravo smer« (vsi navedki so iz zadnjega pogovora za TV Slovenijo), je gotovo posledica upoštevanja nasvetov iz arzenala strateškega komuniciranja. Njihova prva skrb je, kako popraviti komuniciranje o dosežkih vlade. Ko odpremo spletno stran Stranke modernega centra, se nam z velikimi številkami najprej prikaže izpisano število novih zaposlitev v prvem polletju. Volivci bi morala biti dana le še sposobnost logičnega sklepanja: kar 44.209 ljudem je SMC v prvi polovici leta priskrbela delo.
»Drugi tir mora biti«
Sočasno sta v prvem letu vlada in njen predsednik delo vzela petim ministrom, v drugem sta se poslovila dva. Cerar je moral nato ustaviti zamenjave, saj bi ob isti dinamiki ministrskih menjav na koncu mandata v ekipi, ki je prisegla pred dvema letoma, ostal le še on. Vprašanja, ali bo premier odslovil ministre, ki delu niso dorasli, se seveda ne umaknejo z dnevnega reda. Najprej bo na vrsti zagovor infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča.
»Drugi tir mora biti. To je geostrateški in siceršnji interes Slovenije. In tu enostavno ni dileme. Pri tem bom vztrajal,« je predsednik vlade poudaril v omenjenem pogovoru. Ta vladna sestava ni sposobna začeti gradnje drugega tira, čeprav se v vladi delajo, kot da ga že postavljajo (z izvlečnim tirom), saj to večina volivcev pričakuje. Kot kaže, bi bil zaradi bolj verodostojnega videza, da je ta vlada prva, ki je po dvajsetih resno pristopila h gradnji drugega tira, lahko Gašperšič žrtvovan. Seveda ne toliko s soliranjem primorskih koalicijskih poslancev SMC, ampak s tiho privolitvijo Cerarja. A nič več se z morebitnim novim ministrom glede drugega tira ne more dogajati, kot se je oziroma se bo z Gašperšičem; ne glede na to, kako natančna bosta finančna konstrukcija in čas gradnje, kot od ministra pričakujejo primorski poslanci SMC.
Bi lahko Gašperšiča zamenjal kar eden od državnih sekretarjev? Po preizkušenem vzorcu, da ministre zamenjajo visoki uradniki oziroma državni sekretarji, bi bil to lahko kar njegov namestnik Klemen Potisek. To bi bil še en dokaz Cerarjeve nesposobnosti, da med strokovnjaki, ki niso v samem vrhu državne uprave, najde kandidate za ministre.
Je prekipelo tudi Milojki Kolar Celarc?
Za Gašperšičem pride na vrsto ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Zakaj jo Cerar že ves čas tako zagovarja, ni jasno. Tudi finančni minister Dušan Mramor je užival njegovo zaslombo, pa je vseeno odšel. Iz vladnih krogov so že od aferi z dodatki prihajali namigi, da je Mramorju prekipelo. Zdaj že vemo, da je bil pravzaprav premier tisti, ki je prepričal Mramorja, naj še nekaj časa ostane v vladi. Morda podobno dopoveduje tudi Kolar Celarčevi, naj vztraja vsaj še nekaj časa, ona pa ima prav tako že vsega dovolj. Ima kakšno zamenjavo zanjo?