Deset let Slovenije v Natu

Obrambni proračun je namreč v recesiji ena glavnih tarč krčenja državnih izdatkov. Če je ob vstopu v Nato Slovenija za obrambo namenjala 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) in leta 2010 še 1,6 odstotka, je lani ta delež padel na 1,1 odstotka BDP. Kljub zavezam vseh članic, da bodo za varnost namenile dva odstotka BDP.

Ta delež glede na statistike Nata dosegajo le ZDA (4,4 odstotka), Velika Britanija (2,4 odstotka), Grčija (2,3 odstotka) in Estonija (2,0 odstotka). Luksemburg na primer za varnost namenja le 0,4 odstotka BDP. Deklarativno se sicer vse države strinjajo, da trend zmanjševanja investicij v obrambne zmogljivosti ni dober.

Razumljivo je, da države pač težko klestijo socialne izdatke na račun vojske, vendar pa krize ne čakajo. To je pokazala tudi ukrajinska kriza, ko se je Nato praktično čez noč znašel na robu nove konfrontacije z Rusijo. V teh trenutkih so se znova obudila vprašanja, koliko kdo vlaga v svoje obrambne zmogljivosti in ali je Nato res nepotreben relikt zgodovine, kot menijo mnogi kritiki.

Za Slovenijo je nesporno, da je Nato garant slovenske varnosti in da državi zaradi tega ni treba razvijati vseh (dragih) obrambnih zmogljivosti, ki jih potrebuje vojska. Lep primer tega je nadzor zračnega prostora, ki ga nad Slovenijo v okviru skupne operacije izvajata Italija in Madžarska.

Hkrati Nato ponuja priložnost za modernizacijo SV in vojakov, ki na Natovih misijah po svetu lahko enakopravno sodelujejo z najsodobneje opremljenimi vojskami. Nato je bil tudi eden glavnih motivov za profesionalizacijo SV, ki naj bi štela okoli 8000 dobro izurjenih pripadnikov in pripadnic.

Drugo vprašanje pa je, ali je Slovenija deset let v Natu izkoristila na način, kot bi jih lahko. Kot so za STA opozorili slovenski diplomatski viri, članstvo v Natu ponuja veliko možnosti. Od dviga svojega lastnega profila, pomena in teže v mednarodnih odnosih do tega, da bi morali bolje izkoristiti strateško prednost, ki jo ponuja slovensko sosedstvo, kjer vse države niso članice Nata. Nenazadnje bi morali v večji meri pogledati tudi na to, kako poslovati v Natu. Slovensko gospodarstvo bi lahko dobilo posel na kakem razpisu.

Članstvo v Natu je bilo sicer ob članstvu v EU eden glavnih zunanjepolitičnih ciljev samostojne Slovenije. Državni zbor je ta cilj leta 1994 določil s posebno deklaracijo in istega leta je država vstopila v Natov program Partnerstvo za mir.

Slovenija je upala, da bo že med prvimi povabljenkami v zavezništvo iz nekdanjega vzhodnega bloka, a je leta 1999 ob širitvi Nata na Češko, Madžarsko in Poljsko ostala praznih rok. Povabilo v članstvo je dobila na vrhu Nata v Pragi leta 2002.

Marca 2003 je kot edina kandidatka izvedla referendum, na katerem se je 66 odstotkov udeležencev izreklo za članstvo v Natu. DZ je pristopne listine ratificiral 24. februarja 2004.

Slovenija je 29. marca 2004 v Washingtonu skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško postala polnopravna članica.

Leta 2009 sta se Severnoatlantskemu zavezništvu pridružili še Hrvaška in Albanija in Nato danes šteje 29 držav članic. Temelj njegovega delovanja je še vedno kolektivna obramba po 5. členu Severnoatlantske pogodbe, da pomeni napad na eno od članic napad na vse.

A od hladne vojne, ko je bil Nato predvsem protiutež Varšavskemu paktu, se je delovanje zavezništva precej spremenilo. Posredovanja na območju nekdanje Jugoslavije, v Afganistanu, pa tudi v Libiji, proti piratom pred Somalijo ipd., so nakazala ambicije Nata, pa tudi odgovornost in pripravljenost za večjo vpetost v prizadevanja za stabilizacijo kriznih žarišč v svetu.

Letos Nato zaključuje najpomembnejšo tovrstno misijo "zunaj območja" svojih članic. V Afganistanu nameravajo do konca leta zaključiti bojne operacije v misiji Isaf in se preusmeriti v nadaljnjo pomoč in urjenje afganistanskih varnostnih sil.

Mnenja o uspešnosti skoraj trinajstletnega boja proti talibanom so deljena, a je Nato v Afganistanu ostal enoten do konca. V Iraku je kot zavezništvo sodeloval zelo omejeno, zgolj z misijo urjenja iraških vojakov, zaradi spornega posredovanja ZDA brez odobritve Varnostnega sveta ZN pa so se odnosi med "staro" in "novo" Evropo, ki je vojno v Iraku podprla s sporno vilniuško izjavo, precej ohladili.

Toda Nato je s svojo politiko konsenza pripomogel k pomiritvi. Da se odločitve v zavezništvu sprejemajo skupaj in ne s preglasovanjem, je pomembno načelo, na katerem temelji Nato.

In če se, kot včasih pravijo politiki, Slovenija prilagaja zahtevam Nata, je Nato vendarle tudi Slovenija. Že deset let.