Sem v tistih letih, ko mi je bolj kot ne vseeno npr. za Izrael. Naj se s tem ukvarjajo drugi in kaže, da se bolj, kot je treba. Top tema – Janez Janša je vrgel »kost za glodanje«: meritve agencij, koliko ljudi je za, koliko proti, kaj je z zastavami, kdo je za palestinsko, kdo za izraelsko. No, ta kost nas zdaj okupira bolj kot drugi ukrepi vlade, ki jih uvaja ali pa vsaj skuša uvesti nova vlada, in so za nas gotovo zelo pomembni.

Bolj kot Izrael. Še bolj pa lahko vlado in vse nas skrbi podatek, da vsak peti tretješolec ne razume prebranega besedila. Se bodo pa najbrž še desetletja spomnili citatov, na pamet naučenih pesmi – pa če so jih razumeli ali ne.

Svet je čisto drugačen, kot je bil še pred desetimi leti! Naša šola pa je še vedno preveč podobna tisti moji izpred več desetletij! Šolski minister Borut Rončević bi moral krepko zavihati rokave! Upam, da so zdaj v osnovne šole uvedli vsaj računalništvo …

Seveda me vsake toliko časa skuša iz tira spraviti prvi mož fiskalnega sveta Davorin Kračun, ki kar naprej razlaga, da vlada preveč troši. Prejšnji je to skušal dopovedati kar nekaj časa – zaman.

Novi pa je povedal, da bo država domala bankrotirala, če bo vlada izpolnila koalicijsko pogodbo in ne bo nemudoma popravila nekaj stranpoti prejšnje vlade. Janez Janša je sicer enkrat vmes, ko se je na hitro oglasil – bolj mimogrede –, omenil, da bodo nekatere stvari izpolnjevali postopoma.

Janša, vsaj ti poslušaj! Tudi finančni minister je previden in obupan, kaj so mu zapustili! In ni čisto prepričan, da lahko nižanje davka na dodano vrednost prinese nižje cene in sploh kakšne koristi, kar je NSI trojka ponujala, koalicija pa sprejela. Se Šircelj upira? Kaj pa bo zdaj? Nič ne bo.

Tudi marsikateri ekonomist je že pred tem enako govoril – lahko se kvečjemu veselimo, če vlada ne bo šla z glavo skozi tam, kjer ni treba. Bodo pač spremenili predvideni ukrep in nas prepričali, da je tako bolje za vse nas. Pred volitvami – in tokrat še nekaj časa po njih – je pač govoričenje, stvarnost pa je drugačna.

Glede na pozive mednarodnih institucij celo po ukinitvi božičnice, s katero nam je Robert Golob »nakopal« krepki minus, bo Janša imel kar nekaj časa dober izgovor, da mora kaj jemati, da težko več stori, da ni kriv … Golob pa bo kot predsednik vlade v senci dajal nasvete, kritiziral. Kaj si lahko želi boljšega! Počasi bomo pozabili, kaj je dal, kaj je vzel Golob, kaj jemlje, kaj daje Janša. Več bo sčasoma zagotovo začelo leteti na aktualnega predsednika vlade. Tako pač je.

Čeprav – na začetku tega mandata ima Janša drugačno taktiko – tu in tam se pokaže, a v ogenj pošilja »kamerade«. Najglasnejši je Zoran Stevanović; še posebno zdaj, ko Jernej Vrtovec na avtocestah ureja promet in opravlja nočno delo. V Beogradu je moral kar dolgo čakati, da si je srbski predsednik Aleksandar Vučić lahko vzel čas zanj.

Zdaj pa čaka, kdaj bodo imeli čas zanj v Moskvi. Za ravnovesje skuša skrbeti Janša, ko se sestaja z družino Melanie Trump (z očetom). V tokratni koaliciji je očitno mnogo več demokracije, kot je je bilo kdaj koli prej.

Da ne bi kdo mislil, da Janša ne melje, še kako, a melje bolj zadaj, je kot mlin, ki nikoli ne zastane. Kako kaj gleda na svoje nekdanje podpornike, ki so zanj »stali« na Roški cesti leta 1988, ko so ga zapirali in zasliševali?

Danes spet stojijo na cesti – takrat zanj, zdaj proti njemu. Ker menda s spremembami zakona o parlamentarni preiskavi uvaja politično policijo in to mu je treba preprečiti. In če kdo misli, da bo Urška Klakočar Zupančič kandidirala za ljubljansko županjo? Dvomim, nič ne kaže, očitno ima v teh dneh druge fronte.

Menda se bo zdaj borila skupaj z »odporniki«, da pomaga preprečiti Janševo Udbo – z referendumom ali z ustavnim sodiščem. Te spremembe so tudi zanjo zaton demokracije. Kaj pa bo storila na predsedniških volitvah, je drugo vprašanje.

Skratka, zdaj je skupaj z onimi, ki so Janšo branili bred oblastjo, danes pa ga obtožujejo, ko je on oblast. Ironija zgodovine je vedno zanimiva pisateljica. In navsezadnje – Janša ustanavlja Udbo, politično policijo – to je slišati kar zastrašujoče. Dokaj udarno mobilizacijsko argumentacijo so si izmislili.

In ker se bliža 35. rojstni dan naše države, predlagam mirno kri, spoštljivost in spodobnost. Kdo bo na slovesnosti, kdo ne bo… kaj se sme in česa se ne sme, kdo sme in kdo ne sme. Bila sem gotovo v prvih, vsaj medijskih vrstah za demokracijo in slovensko državo, eden večjih kritikov prejšnjega sistema, kolikor se je tam konec osemdesetih let prejšnjega stoletja na TVS pač dalo, a danes se mi s simboli prejšnje države ne da več ukvarjati.

So bili in smo jih živeli, jih takrat tudi častili. Tako je pač bilo. Predlagam tudi Janezu Janši, da jih »vrže prek rame« in ne gleda za njimi, ampak naj se bolj ukvarja s sedanjostjo, s tem, da bomo bolje živeli, da bo »najina« država napredovala.

Morda sta se pa z glavno govornico na proslavi – predsednico Natašo Pirc Musar – na štiri oči kaj zmenila in si obljubila? Da bo Janša na proslavo prišel, govorila bosta pa oba? In to »pametno«? Brez podtikanj? Ne spomnim se sicer, da bi imeli na osrednjih proslavah dva politična govornika, a če bo to kaj pomagalo k mirnejšemu življenju, lahko zaradi mene govorijo kar vsi!

Lepo sta Lojze Peterle in Jelko Kacin (in še kdo) pripravila spomin na to, kako so prinesli tam leta 1991 slovensko zastavo na vrh Triglava. Grba še ni imela, seveda ne, ker so se do zadnjega dne v parlamentu prepirali, kakšen naj bo.

Velikokrat se sprašujem, kako jim je sploh kaj uspelo, glede na to, kako so danes skregani. Morda nam pa mora kdo groziti, da se streznijo? Takrat sta nam Beograd in jugoslovanska vojska. Danes si grozimo sami. In to je vedno najtežja bitka, ko sovražnik ni zunaj, ampak doma, v naših glavah, naših strankah, naših medijih.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.