26. decembra 1997 sem mu napisal pismo. Povod zanj je bil njegov govor na Teharjah, iz katerega se je videlo, da o povojnih zločinih na območju Teharij in Celja veliko ve, vzrok pa podoben: do takrat je namreč napisal nekaj krajših pregledov, bolj seznamov, množičnih grobišč povojnih pomorov na Celjskem. Iz pogovorov z njim se je videlo, da ve o povojnih pomorih na Celjskem veliko več od zapisanega.
Zato sem ga s pismom pozval in vzpodbudil, da naj se loti veliko podrobnejšega pisanja o vsem, kar ve o povojnih grozodejstvih na Celjskem. Poudaril sem, naj se pri pisanju ne obremenjuje z zgodovinopisnim pristopom, ampak naj piše v nekakšni spominopisni obliki, v kateri bo lahko napisal tudi vse tisto, kar je sicer slišal, pa ni najbolje preverjeno. Ugotavljanje resnice je bilo po več kot petdesetih letih od dogajanja in zaroti molka vse družbene infrastrukture na tem območju skoraj povsem onemogočeno.
Velike skrivnosti
Nekaj časa potem ni bilo odziva. Nato pa me je 28. decembra 2002, natanko pet let po mojem pismu, presenetil s prvim besedilom, ki je bilo objavljeno v reviji Demokracija 16. januarja 2003 pod naslovom Skrivnost Pečovnika (sam ga je prvotno naslovil: Temna skrivnost Jalovega grabna, rudnika, kamnoloma in apnenika Pečovnik). Še pred objavo mi je 14. januarja 2003 poslal novo besedilo, ki ga je naslovil Stranice, idilična vas!, v Demokraciji pa je bilo objavljeno 10. aprila pod naslovom Skrivnost Stranic. 1. maja je bil objavljen že tretji prispevek Skrivnosti na Legnu.
Vsi trije prispevki so bili objavljeni pod naslovi z besedo skrivnost, kar je bilo sicer naključno, čeprav govori o tem, da je Janez Črnej takrat s temi prispevki v resnici razkrival velike skrivnosti. Njegova besedila so se brala kot zgodbe, ki niso od tega sveta. Bralcu se je ob branju lahko zdelo, da kakšni deli teh zgodb niso resnični, da so samo z govorico dobili celo domišljijski zven. Črnejeve zgodbe so bile v nekaterih delih res izredne, vendar je skozi njihovo celoto, ki jo imamo zbrano tudi v knjigi Grobišča na Štajerskem (izdal sem jo v samozaložbi leta 2009, 248 strani), jasno razvidno, da so zelo resnične.
Dragoceno gradivo
Še huje, Janez Črnej se je v teh besedilih zaradi oddaljenosti dogodkov, izginitve mnogih prič in zaradi strahu tistih redkih pričevalcev povojne komunistično- revolucionarne morije samo dotaknil. Ti skromni, a hkrati zelo bogati zapiski so se neizmerne povojne morije na območju Celja samo dotaknili. Kljub skromnosti so seveda neizmerno dragoceni, saj so eni zelo redkih, ki jih imamo, njihov avtor pa je bil edina oseba na Celjskem, ki jih je zbirala in zapisala.
Prav tega sem se tistega decembra 1997, ko sem mu napisal pismo (še prej sem mu to tudi ustno omenil), zelo jasno zavedal. Če se ne bo lotil pisanja o vsem, kar ve, potem se kaj lahko zgodi, da bo šlo skupaj z njim v večno pozabo še to, kar ve, kar je skozi dolga leta skrbno zbiral.
Skrivanje grobišč
Nobenega drugega na Celjskem ni bilo – tudi do danes ne – ki bi zbiral podatke o povojnih pomorih na tem območju. Janez Črnej je bil zato svojevrstna izjema – izjemen človek. Mesto Celje je sicer imelo in ima vse raziskovalne in kulturne ustanove, ki bi morale skrbeti za raziskavo tudi tega dela mestne zgodovine. V Celju sta poleg Zgodovinskega arhiva kar dve muzejski ustanovi, Pokrajinski muzej in Muzej novejše zgodovine, pri čemer bi predvsem slednji moral skrbno zbirati in proučevati gradivo o povojni moriji v Celju.
Tudi zato, ker je območje Celja tako rekoč prekrito z množičnimi grobišči. Verjetno bi tudi širše, celo na območju celotne Evrope težko našli kraj, kjer je bilo v nekem trenutku umorjenih toliko ljudi. Mesto je tako rekoč obdano z grobišči. Ker se je moralo širiti na več strani, proti vzhodu, severu in zahodu, so graditelji stavb, komunalnih in drugih naprav nujno naleteli na kosti. V komunizmu so vse te najdbe skrbno prikrili.
Ni znano, kaj vse so z izkopanimi posmrtnimi ostanki ljudi počeli: ali so jih zakopali kje drugje (v knjigi se vidi, da so jih nekaj zakopali na celjskem pokopališču), jih vozili zakopavat na neznane kraje (domnevno vsaj v tretjo cinkarniško pregrado Za travnikom) ali celo uničevali s kurjenjem. Zarota molka je bila velika – in traja še naprej.
Molk storilcev
Tako kot v širšem slovenskem merilu je podobno tudi na Celjskem. Tudi tam so Janezu Črneju večinoma spregovorili bližnji sosedi dogajanja, od neposredno vpletenih pa komaj kakšen. Od vodilnih seveda nihče. Tako je tudi na slovenskem nivoju: bil je Zdenko Zavadlav, nekdanji oznovec, in morda še kdo, potem pa nihče drug več. Ne Ivan Maček - Matija, ko je še živel, ne Zdenka Kidrič ne Mitja Ribičič ne Bojan Polak - Stjenka. Slednja dva, prvi leta 1945 visoki funkcionar Ozne, ki je povojne množične pomore izvajala, drugi komandant Knoja, ki je pri pobojih sodeloval, sta v parlamentarnih komisijah izjavljala, da za poboje sploh nista vedela.
Kvečjemu »jugoslovanska armada« da jih je izvajala. Ne »ne spomnim se«, kot smo poslušali od akterjev pobojev, ampak zakrknjeni molk storilcev, ki so se nenadoma zbali za svoje mirno, privilegirano in neomadeževano življenje. Tudi zato je bilo Črnejevo delo tako dragoceno, ker je (bilo) redko na Slovenskem doslej. Glede na pomanjkanje primarnega zgodovinopisnega gradiva o povojnih pomorih na Celjskem so pričevanja mnogih, ki so medtem že umrli, edini dokument časa, ki je Celje za vedno zaznamoval.
S strupi nad grobišče
O storilcih genocidnih dejanj na Celjskem in o desetletjih njihovega vladanja temu mestu najbolj zgovorno pripoveduje območje nekdanjega teharskega taborišča, ki so ga ti oblastniki pred desetletji določili za industrijsko in socialistično kloako Celja. Najprej so zajezili dolinico severno pod teharsko cerkvijo sv. Ane in neposredno ob nekdanjem taborišču ter vanjo napeljali cevi iz Cinkarne, ki je tam – neposredno na grobišča – odlagala strupeno cinkarniško brozgo (sadro).
Potem so na drugi strani nekdanjega taborišča, v vzhodni dolinici, določili prostor za celjsko smetišče. Kasneje so nad prvo zapolnjeno pregrado zgradili drugo, mnogo večjo, tako da se danes nad spominskim parkom Teharje dvigata dve umetni vzpetini. Velik jez s cinkarniškimi odpadki in umetni grič celjskega smetišča. Črnej je omenil, da so tudi pod smetiščem grobišča.
Obe območji teharskih grobišč, zahodno in vzhodno, so celjski oblastniki, neposredni dediči tamkajšnjega genocida, prekrili z desetinami metrov industrijskih in komunalnih odpadkov. Pa jim to še ni bilo dovolj, njihovi otroci in vnuki so si v neposredni bližini spominskega parka uredili vadbišče za golf in stezo za motokros za motokros. Golfišče je bilo skoraj tik nad glavnim teharskim grobiščem. Na območju nekdanjega teharskega uničevalnega taborišča smo tako imeli – nekaj let po demokratizaciji Slovenije – dva spomenika: veličastnega, spominskega, in temnega, pohlepnega, umazanega, pokvarjenega.
Grobišča na Celjskem
Čeprav je Slovenija prepredena z množičnimi grobišči iz leta 1945, jih nikjer ni toliko kot na območju Celja. Razloga sta dva. Skozi Celje se je po koncu vojne z juga države valila velika množica beguncev, vojakov in civilistov. Po vojni je bilo na Teharjah pri Celju najhujše komunistično koncentracijsko taborišče v Sloveniji. Janez Črnej je zbiral pričevanja prav o tem. V ospredju so bila množična grobišča okoli Celja, pričevanja o pomorih ter omembe kasnejših problemov ob odkrivanju posmrtnih ostankov. Pri t. i. ekologiji je (bil) v ospredju orjaški kompleks Cinkarne ter nadvse žgoča problematika onesnaževanja zraka in zemlje.
Dotaknil se je skrivnostnega rudnika Pečovnik, ki leži južno od znamenitega celjskega gradu, in je danes zaprt in zakopan. Pisal je o pomoru mladoletnikov v Dolini zvončkov za Grižami, o grobiščih na območju Vojnika in v Stranicah. Omenjal je tudi mnoga druga grobišča, nekatera splošno znana, mnoga pa so bila v njegovem pisanju prvič omenjena, le slutimo lahko, kaj vse se za komaj omenjenim skriva.
Segel je celo v Šaleško in Mislinjsko dolino, vse do znamenite Poljane tik pred avstrijsko mejo in prav tako znamenitim Pliberkom, kjer so Angleži preprečili hrvaškim beguncem, da bi zapustili Jugoslavijo, s čimer so jih prepustili na milost in nemilost Titovim partizanom, ti pa so jih povečini pomorili – številke gredo v desettisoče.
Dragica Šibanc
Črnej je omenjal tudi Tezno pri Mariboru, kjer je morda največje posamično grobišče v Sloveniji, skrita grobišča v Radečah, Krškem, na Kozjanskem, pri Šentjurju, če omenim le tiste kraje, za katere mu je uspelo zbrati nekoliko več podatkov. Dotaknil se je tudi medvojnih partizanskih umorov na območju Gornjega Grada. Pretresljiva je zgodba o partizanskem umoru Dragice Šibanc iz Belega Potoka pri Frankolovem.
Svojevrstno je njegovo razmišljanje o t. i. osvoboditvi zapornikov iz celjskega zapora Stari pisker, o atentatu na visokega nemškega častnika Antona Dorfmeistra in posledično obešenju stotih »talcev« (žrtev povračilnih ukrepov) pri Stranicah. Tu si je privoščil drzna sklepanja, in glede na to, kaj vse so počeli komunisti med vojno v Sloveniji, ne bi bilo prav nič čudno, če bi se kdaj izkazalo, da je bilo njegovo razmišljanje v mnogočem pravilno. Če že ni v popolnosti pravilno, pa je vsekakor odprl nekatere nujne dileme, ki so povezane s Stranicami in Starim piskrom.
Otroci s Petrička
Janez Črnej je bil tesno povezan tudi s t. i. otroki s Petrička, ki so jih partizani odvzeli staršem na Teharjah in drugod in jih zaprli pri Petričku (zahodno od Celja, nad Savinjo) ter tam vzgajali v 'nove ljudi'. Tudi o njih je precej napisal. Objavil je tudi polemičen zapis o teharskem taborišču in grobiščih na Celjskem, saj ni mogel skriti bolečine nad obnašanjem zgodovinarjev, ki so jih zanimale mnoge manj pomembne teme, tej veliki temi slovenske polpretekle zgodovine pa so se krčevito izogibali.
Večina nekdanjih dogodkov, o katerih je pisal, ostaja skrita. Še ko sta bili leta 1996 na celjskem Golovcu odkriti dve množični grobišči, so odkritje pravosodni organi in policija obravnavali kot eksces. Grobišče pri Klukcu je bilo sicer izkopano, saj je šlo le za 32 posmrtnih ostankov, drugo grobišče, nekdanji protitankovski jarek, na katerem stoji tudi osnovna šola Frana Roša na Golovcu, pa so pustili pri miru, morda tudi zato, ker še danes ni jasno, kam s tolikimi posmrtnimi ostanki – domnevno naj bi bilo v tem jarku med štiri do pet tisoč ubitih.
Pa ne le zato, z odkopom in preiskavo bi se pred slovensko javnostjo razkrila moreča resnica in strahotna razsežnost povojnih pomorov v Celju. Ta problem je bil načet leta 1997. Zdaj pa smo leta 2019, a Slovenija še vedno ne ve, kam s tolikimi posmrtnimi ostanki.