Danilo Slivnik je opozarjal, kdo je Igor Bavčar in kakšni so njegovi nameni. Bavčar je in je bil Kučanov človek

Bilo je to isti dan, ko je Sebastien Abramov na ljubljanskem okrožnem sodišču razlagal, da je partnerki odrezalo roko, ker je na žago skočila neka zver, iz bližine. In je Sebastienova 'Dulčineja' skrivala prišito roko ter temu pritrjevala. Ter je tast, v zadregi za drva, na sodišče naslovil prošnjo, naj obremenilni dokaz, krožno žago, vrne – še pred začetkom kurilne sezone.

Bil naj bi tako prepričljiv, da sedaj žaga – spričo vztrajnih odvetnikov – bojda že potuje nazaj: tja, koder se je za vedno vpisala v forenzično zgodovino. Samo po sebi je razumljivo, da so navedeni vsi prisegali na resnico in se zaklinjali na snežno čistost lastnih motivov. Verjemi, če hočeš; tudi Bavčarju.

A Bavčarjev intervju je vreden vsake pozornosti. Ječarji na Dobu varujejo osebo, ki je kot Dimitrij Rupel svoj (končni) pristan našla na strani pomladi, bolje tiste stranke, ki se najbolj nanjo sklicuje. Sam sem kot govornik pred vrhovnim sodiščem poleti 2014 večkrat slišal skandiranje njegovega imena, ki je odmevalo čez trg: »Igor, Igor!« A kako je Igor Bavčar v zenitu nove 'vigredi' potem dobil intervju v časopisu, ki je na diametralno nasprotni strani? Odgovor smo iskali pri različnih virih: vsak zase predstavlja nek zorni kot, povezani pa sporočajo pomenljivo novico.

Kaj sploh je časopis Dnevnik? Kakšna je njegova identiteta in kakšna je bila njegova vloga v ključnih trenutkih sodobne slovenske zgodovine? Tako: »V Beogradu so morali imeti javni dokaz, da Kučanov klan res nasprotuje osamosvojitvi, drugače bi lahko rekli, da so jih iz Ljubljane vlekli za nos.

Ta del posla so prepustili najbolj nadzorovanemu slovenskemu časopisu: ljubljanskemu Dnevniku, ki je bil zmeraj stoodstotno v rokah partijske nomenklature in ga je iz ozadja vodil sin nekdanjega zagrizenega komunista Franca Šetinca. Ta časopis ni niti enkrat v pol leta, kolikor so trajale priprave na osamosvojitev, objavil kakršnegakoli prispevka, ki bi bil naklonjen vzpostavitvi samostojne države, ampak jo je ves čas napadal in smešil« (Danilo Slivnik, Kučanov klan, str. 100).

Dnevnik je ohranil svojo linijo do dneva dandanašnjega. Za to pričajo predvsem tako rekoč redne, vsakodnevne analize slovenske stvarnosti, v katerih je prav ta časopis s svojo anahronistično pozicijo nepogrešljiv. Veliko teh analiz je najti na internetnem portalu Požareport. Od tam tudi jemljemo naslednji kamenček v mozaiku: »Igor Bavčar se je v javnosti zadnjič uradno pojavil sedmega maja letos, na srečanju ob 30. obletnici Majniške deklaracije.

Takrat je poseben sprejem pripravil tudi predsednik republike, ki pa Bavčarja ni povabil. Spomenka in Tine Hribar pa sta udeležbo na Pahorjevem sprejemu zato iz protesta zavrnila. Celo Gregor Golobič je javno protestiral« (Požareport, 20. 10. 2019). Da bi sklep, do katerega želimo priti, lahko logično formulirali, navedimo še, da se je »Igor Bavčar že čez dobrega pol leta (v začetku leta 1992, op. B. M. T.) priključil Kučanovi politiki« (D. Slivnik, Kučanov klan, str. 105).

In kdo je Igor Bavčar? Danilo Slivnik je svojo biografijo zaključil s povedjo: »Zato bodo v klanu bržčas še zelo dobro premislili, koga bodo vpeljali v največje skrivnosti in mu zaupali moč organizacije. Nič čudnega ne bi bilo, če bi položaj prepustili komu, ki doslej ni pripadal najvišji klanski nomenklaturi.Med možne kandidate bi lahko sodil Igor Bavčar. Tako rekoč ni bilo zadeve, v katero Bavčar v zadnjem obdobju ne bi bil vpleten, njihove sledi pa so v večini primerov vodile k samemu vrhu Kučanovega klana.

Tam njegovih poslov niso spregledali in so jih dopuščali, ker je največkrat šlo za obojestranske interese. To pomeni, da so njegove sposobnosti že preverili in da ga dobro poznajo. Poleg tega je eden redkih, ki bi bil kos nalogi in ki bi vse zahteve izpolnil brez večjih predsodkov« (D. Slivnik, Kučanov klan, str. 338).

Ni težko povezati dveh koncev in ugotoviti naslednje: Spomenka Hribar in Gregor Golobič sta del notranjega Kučanovega obroča: nenazadnje  je Spomenka Hribar poleg demiurga  zažarela  še v prejšnjem tednu, ko so predstavljali 'svoje' poglede na Katalonijo; Dnevnik pa je časopis, ki je docela v lasti trdega dela nomenklature, to je spet iste osebe, Milana Kučana. Ergo: Igor Bavčar se je v njem pojavil, ker nomenklatura z njim nekaj namerava: glede na vsebino Bavčarjevega intervjuja ni težko razumeti, kaj.

Rupel in Bavčar sta toliko pomladnika, kot je bil srednjeveški papež musliman. Še več: onadva antinomije Milan Kučan–Janez Janša nista nikoli razumela drugače, kot da gre za dva obraza istega fenomena. Tako sta v svojih karierah konsekventno tudi ravnala. A tu se pojavi problem: vprašanje, ki si ga bodo postavljali zanamci, bo, ali sta Rupel in Bavčar naposled imela prav. In če imata prav? Kako genialno nas je transformirana partija potem potegnila za nos!

Bavčar poskuša svojo dejavnost prikazati na način, na katerega se nikoli ni zgodila. Bavčar, in fine, počne to, kar Sebastien Abramov: zavaja in manipulira. Pravi: »Imenujte mi eno osebo, ki je izgubila službo.« Teh oseb je stotine, skupaj z družinami: sam konkretno eno osebo poznam, je ženskega spola, a se je stvar končala katastrofalno. Nadalje reče: »Nikoli nisem delal za to, da bi si ohranil neki položaj in si uredil službo.«

Ta trditev je toliko resnična, kot če bi podpisani izjavil: »Nikoli me ni zanimalo pisati«. Bavčarju je vselej šlo samo za službo in samo za položaj. In tako naprej, okrog Istrabenza: da ga je hotel poleti 2008 divje olastniniti prek Beograda, sam še predobro vem. Kučanov klan tako z Bavčarjevim intervjujem ubija dve muhi na en mah: Bavčarja na osnovi neresnic postavlja v novo luč v javnosti (ta mimikrija je Kučanu zelo domača) in volilno telo na desnici prepričuje, kakšen junak je na Puščavi zaprt (Bavčar sebe namreč predstavlja v luči člana predsedstva VSO, kot osamosvojitelja). 

Tu si podaja roko z Ruplom, okrog katerega si ne smemo delati iluzij: »Dimitrij Rupel bi dal vse, da bi prišel v ožji izbor kandidatov za predsednika vlade, vendar niti Drnovšek niti nekateri drugi zanj nočejo slišati. Se vidi, da zelo trpi, ker je v ameriški prestolnici odrezan od domače politike« (Potnikovo poročilo, str. 256).

Rupel in Bavčar sta toliko pomladnika, kot je bil srednjeveški papež musliman. Še več: onadva antinomije Milan Kučan–Janez Janša nista nikoli razumela drugače, kot da gre za dva obraza istega fenomena. Tako sta v svojih karierah konsekventno tudi ravnala. A tu se pojavi problem: vprašanje, ki si ga bodo postavljali zanamci, bo, ali sta Rupel in Bavčar naposled imela prav. In če imata prav? Kako genialno nas je transformirana partija potem potegnila za nos!