Vsekakor brez zmage nad nacifašistično koalicijo ne bi bilo združene Evrope, ki se ji je po padcu komunizma pridružila tudi večina držav nekdanjega vzhodnega bloka, tudi dve nekdanji jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvaška. Med zmagovalci druge svetovne vojne je bila tudi takratna Jugoslavija, ki je po vojni vzpostavila komunistični totalitarni režim sovjetskega tipa, ki pa se je po Titovem sporu s Stalinom postopoma začel odpirati proti Zahodu.
Slovenija je kot del Jugoslavije imela njeno usodo tako med drugo svetovno vojno kot tudi po njej. Večkrat je slišati predvsem iz leve politične polovice, da brez Osvobodilne fronte in partizanov danes ne bi govorili slovensko.
Povojna Jugoslavija (in z njo Slovenija) bi bila vsekakor komunistična. Možno pa je, da bi ostali brez Primorske.
Iz desnega političnega pola pa je slišati obratno modrovanje, da bi bili v tem primeru del zahodnega demokratičnega sveta. Oboje je seveda pretiravanje brez realne podlage. V resnici je bila usoda našega naroda najbolj odvisna od mednarodnega poteka dogodkov.
Če bi v vojni zmagala nacifašistična koalicija, nas kot naroda res ne bi bilo več. Toda s Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo in vstopom ZDA v vojno je bilo jasno, da bodo zmagovalci SZ in zavezniki. Naša prihodnost je bila predvsem odvisna od tega, kdo bo prej osvobodil Jugoslavijo. To je bila Rdeča armada, ki je 20. oktobra 1944 vkorakala v Beograd, in Titu omogočila prevzem oblasti.
Tudi v Slovenijo so prvi vstopili sovjetski vojaki, ki so 3. marca 1945 osvobodili Mursko Soboto, medtem ko so bili zavezniki takrat še daleč pred Bologno v Italiji. Titove čete so 1. maja vkorakale v Trst, v Ljubljano pa 9. maja 1945. Vsi ti podatki nam povedo, da bi bila povojna Jugoslavija (in z njo Slovenija) vsekakor komunistična.
Možno pa je, da bi ostali brez Primorske, če ne bi zavezniki že med vojno kot sogovornika priznali partizanov in ne bi bilo sporazuma Tito-Šubašić o vzpostavitvi demokratične Kraljevine Jugoslavije, ki so ga po vojni komunisti poteptali in uvedli enopartijsko diktaturo.
Vse te zgodovinske okoliščine seveda ne opravičujejo zlorabe osvobodilnega boja za revolucionarni prevzem oblasti, medvojnih in povojnih pobojev, zapiranja političnih oporečnikov in drugih množičnih kršitev človekovih pravic, ki so se dogajale vse do padca komunističnega režima.
