1. Problemi lastništva, netransparentnosti in monopolov
Ves dnevni tisk obvladujeta dve domači družbi, lastniška struktura je nastala prikrito, deloma so bile koncentracije lastništva izvedene celo v nasprotju z zakonom, ki pri medijih z monopolnim položajem na trgu pri lastniških transakcijah zahteva soglasja izvršne oblasti, tega pa v vseh primerih ni bilo.
Gospodarska kriza na medije v državi ne bo vplivala le na način, ki je običajen v razvitih evropskih državah. V težavah so se (ali se bodo) znašli največji lastniki tiskanih medijev, ki so do premoženja v zadnjem desetletju prišli s kupovanjem delnic od podjetij v državni lasti, denar za nakupe pa deloma pridobili tudi s posojili bank v državni lasti, ki so jih zavarovali z vrednostjo kupljenih delnic. Zaradi padca vrednosti delnic na borzi in pričakovanja bank, da bodo posojila vrnjena, lahko pride do velikih pretresov in sprememb v lastniških strukturah najpomembnejših medijskih podjetij.
Na področju avdiovizualnih medijev, kjer največji del trga obvladujeta javna televizija v državni lasti in komercialna mreža, ki je v lasti ameriškega podjetja, lahko zagate povzročijo nameni vlade, ki je bila sestavljena po lanskih volitvah, ta pa je med svojimi prioritetnimi cilji določila spremembo zakonodaje, kar je običajno namenjeno prerazporejanju vpliva na medije. Ena od idej v razpravah je tudi, da bi parlament javnemu zavodu prepovedal objavljanje oglasov, s čemer bi se za kakšnih 20 milijonov evrov najverjetneje povečali prihodki drugih medijev, predvsem komercialne televizije. ZNP zamisli nasprotuje, saj je oglaševanje na javni televiziji že zdaj omejeno, popolna prepoved pa bi vzpostavila monopolni položaj za komercialno televizijo, kar bi bilo nasprotno javnemu interesu.
2. Statusni in materialni položaj novinarjev
Že pred krizo so se vsi večji dnevniki soočali z upadanjem prodanih naklad in branosti, zaradi krize se bo ta trend najverjetneje še okrepil. Podatki kažejo, da upadajo tudi oglaševalski prihodki. Prvi ukrepi, ki so jih sprejela vodstva podjetij, so prizadela predvsem honorarne in občasne sodelavce v uredništvih in za zdaj le v manjši meri redno zaposlene. V javnem zavodu RTV so bile po političnem dogovoru in spremenjeni zakonodaji v drugi polovici lanskega leta povišane plače vsem zaposlenim za kakšno petino. Zakon ni določil, od kod bo zavod denar za ta izplačila prejel, vsa vladna nakazila, ki bi olajšala prehod, pa je nova vlada po volitvah ocenila kot nezakonita in jih ustavila, hkrati pa z rebalansom proračuna nedavno za desetino povišala prispevek za RTV, kar je načrtovala tudi prejšnja vlada in kar bo zmanjšalo finančne težave javnega zavoda zaradi povišanja plač. Podobnega povišanja plač ni bilo na Slovenski tiskovni agenciji (STA), ki je v popolni državni lasti, in kjer so plačila novinarjev bistveno nižja.
3. Zamenjave urednikov
Zamenjava urednika političnega tednika Mag Silvestra Šurla, ki se je zgodila na prehodu v leto 2008 in popolna sprememba uredniške politike, za kar so se odločili lastniki, ko so za urednika imenovali Vesa Stojanova, se je v začetku leta 2009 končala po pričakovanjih: tedniku je v letu dni tako dramatično upadla kolportažna in naročniška prodaja, da so ga kot samostojno edicijo morali ukiniti. Mag sicer še obstaja kot brezplačna priloga dnevnika Delo. Odstavljeni urednik in večina novinarjev, ki se s popolno spremembo uredniške politike Maga niso strinjali, je ustanovila nov tednik Reporter, ki je bralce, ki jih je Mag izgubil, povečini spet pridobila.
V zadnjem letu so bili zamenjani odgovorni uredniki vseh treh največjih dnevnikov v državi. Janeza Markeša, ki je bil razrešen po pol leta vodenja, je na vrhu Dela nasledil Darjan Košir, Mirana Lesjaka na vrhu Dnevnika Ali Žerdin, v Večeru pa so lastniki s spremembo internih aktov za odgovornega urednika določili direktorja Uroša Skuhalo, s čemer so predčasno razrešili Tomaža Ranca. Po lanskih volitvah je vlada po odstopu direktorice Alenke Paulin imenovala novega direktorja Slovenske tiskovne agencije Bojana Veselinoviča.
Združenje je v zadnjem letu opozorilo na primera dveh urednikov in novinarjev, ki sta izgubila delo zaradi konfliktov v časopisnih podjetjih. Urednika zunanje politike in novinarja Dnevnika Igorja Mekino je časopisna hiša Dnevnik naglo odpustila, ker bi naj zaradi njega časopis v Srbiji izvedel, kaj namerava objaviti Dnevnik in ker naj bi v komentarju zavajal javnost. Izvršni urednik Slovenskih novic Bojan Budja pa je pristal na sporazumno prekinitev delovnega razmerja po ostrem sporu, ker pred volitvami ni bil pripravljen objaviti povsem neresnične nepodpisane zgodbe, zaradi česar se je znašel v disciplinskem postopku. Časopis proti urednikom, ki so lažnivo zgodbo kasneje vendarle objavili, ni ukrepal in se tudi ni opravičil bralcem za povsem očitno zavajanje. Takšni spori, ko urednike v velikih dnevnikih po čarovniških disciplinskih postopkih odpuščajo, so v Sloveniji novost.
4. Politične zlorabe v novinarstvu
Ni mogoče izključiti možnosti, da je bilo dogajanje v medijski hiši Delo povezano z dejstvom, da je bilo 2008 volilno leto in so njeni lastniki s spremembo uredniške politike političnega tednika Mag pokazali, koga bodo na volitvah podprli, na kar kaže tudi nenavadno dogajanje v istem podjetju v primeru Bojana Budje, nekdanjega urednika največjega tabloidnega dnevnika v državi.
Leto prej je veliko pozornost pritegnila peticija skupine novinarjev o škodljivem vplivu, ki naj bi ga na tiskane medije imela takratna desnosredinska vlada. Pri vsebini peticije je šlo za očitno manipulacijo, saj je bila takratna vlada že v ostrem konfliktu z lastniki časopisne hiše Delo zaradi načina do tedaj prikrivanega poteka lastninjenja. Dogajanje v volilnem letu je le še potrdilo ugotovitev o manipuliranju javnega mnenja, ki ga je usklajevalo Društvo novinarjev Slovenije, in ni mogoče izključiti, da je upadanje naklad vseh tiskanih medijev v lanskem letu tudi posledica izgubljenega zaupanja javnosti zaradi neetičnega ravnanja velikega števila novinarjev, ki so namesto iskanja resnice pristajali na zavajanje javnosti.
5. Novinarji v civilnih in kazenskih postopkih
Posledica ostrih konfliktov tik pred volitvami in takoj po njih je vrsta kazenskih in civilnih postopkov, ki jih je nekdanji premier Janez Janša sprožil proti avtorju oddaje finske javne televizije »Resnica o Patriji«, ki ga je tik pred volitvami obtožil, da je podkupljen, in proti nekaterim posameznikom, ki so v tej oddaji nastopali in niso novinarji. Nekdanji premier je nazadnje sprožil še civilno tožbo proti kolumnistu. Za večino sproženih kazenskih postopkov je tožilstvo ocenilo, da zanje ni razlogov. Odločitve še ni o postopku proti avtorju oddaje iz Finske, razpleti civilnih tožb, pri katerih nekdanji premier vztraja, še niso znani.
Zakonodaja določa kot kaznivo dejanje, če mediji objavijo žalitve, sramotitve ali podatke, ki so jih državni organi označili za zaupne. Zakon za novinarje in urednike določa za takšna ravnanja denarno ali zaporno kazen, ki lahko traja več let. Ureditev - zaradi nesorazmerno visokih zagroženih kazni - pomeni nerazumno omejitev svobode tiska v državi. Predlogi skupin novinarjev, da bi zakonodajo popravili, doslej niso bili uspešni.
Kazenski zakonik za novinarje, ki bi objavili razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve, opravljali, očitali kaznivo dejanje z namenom zaničevanja in podobno, določa denarne ali zaporne kazni od treh mesecev do enega leta. Enaka (tudi zaporna) kazen je predvidena za sramotitev države, predsednika države, mednarodnih organizacij... Novost v ureditvi od novembra 2008 je, da kazenske postopke in zaporne kazni predvideva tudi za odgovorne urednike. Parlament je, ne da bi za to navedel posebne razloge, razširil privilegij kazenskega pregona na organe lokalne samouprave, ki lahko predlagajo uvedbo postopka proti novinarju zaradi suma kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime (pregon po uradni dolžnosti). Konec leta 2008 je proti novinarki Biserki Karneža Cerjak tak postopek sprožil celjski župan in tedanji predsednik SLS Bojan Šrot, a se je izkazalo, da je bilo dejanje, ki ga je novinarki očital, storjeno še pred zadnjo spremembo Kazenskega zakonika in je državno tožilstvo v Celju, po posredovanju Vrhovnega državnega tožilstva, ovadbo zoper novinarko zavrglo.
Kazenski zakonik kot kaznivo dejanje določa objavo tajnih podatkov. Novinarju, ki jih objavi, po zakonu preti do tri leta zapora in do pet let, če je zaupnost objavljena v tujini. Novinarjev, ki bi bili obsojeni na zaporne kazni zaradi objave podatkov, ki so jih državni organi označili za zaupne, ni. Je pa bilo v zadnjem desetletju proti novinarjem in medijskim hišam več preiskav. Konec leta 2007 je vrhovno sodišče v sporu, ki ga je novinar Tomaž Ranc sprožil proti državi, sprejelo pomembno presojo, da so bile novinarju v preiskavi zaradi objave podatkov, ki jih je država označila kot tajne, kršene pravice. Po presoji sodišča ni bilo nezakonito le dejstvo, da je kriminalist Drago Kos podatke o novinarjevih telefonskih klicih najprej pridobil brez sodnega naloga, temveč je bilo nezakonito tudi kasnejše sodno dovoljenje. Novinar je preiskoval zlorabe v policiji in na notranjem ministrstvu. A zaradi leta 2004 spremenjene zakonodaje je praksa nadzora telefonskih komunikacij novinarjev, če ti pridejo do podatkov, ki so za državne oprane tajni, spet mogoča. Policija je - kot se je pokazalo v zadnjem letu - leta 2005 nadzorovala, s kom se je novinar Jože Možina pogovarjal po mobilnem telefonu. Policijske dokumente o tem je na svoji spletni strani v lanskem letu objavil ljubljanski Dnevnik. Policisti so se ob tem celo čudili, zakaj jim sodnik ni dovolil še pregleda pisarne tedaj novinarja, danes pa direktorja Televizije Slovenija Jožeta Možine, pri čemer so želeli ugotoviti, kdo je novinarju posredoval zaupne dokumente o ne posebej uspešni policijski preiskavi nenavadno visokih plačil, ki so bila nakazana v tujino za svetovalne usluge v državnih podjetjih.
6. Šibkost samoregulacije in skrbi za profesionalno etiko
V zadnjem letu v Sloveniji ni bilo napredka na poti k učinkovitejšemu organu, ki bi skrbel za presojo ravnanja novinarjev in katerega odločitve bi imele neposredne učinke. Združenje novinarjev in publicistov je predlagalo bodisi nadgradnjo sedanjega častnega razsodišča, ki zadnje desetletje deluje kot skupen organ društva novinarjev (DNS) in novinarskega sindikata (SNS), bodisi ustanovitev tiskovnega sveta. Združenje je predlagalo, da bi popravili tudi kodeks etike in vanj vključili določbe, ki bi razreševale tudi pravico do popravka in odgovora in določbe o obveznostih medijev, ko poročajo o svojih lastnikih ali njihovih interesih.
7. Izključevanje dela civilne družbe iz postopka sprememb medijske zakonodaje
Vladna koalicija, ki je oblast prevzela konec lanskega leta, namerava spremeniti Zakon o medijih in Zakon o RTV Slovenija. Ministrica za kulturo Majda Širca je za pripravo sprememb imenovala ekspertno skupino, v katero je ob uglednih osebnostih vključila več posameznikov, ki so sicer brez formalne izobrazbe, zastopajo pa novinarske organizacije in skupine, ki so ji bile pred parlamentarnimi volitvami javno naklonjene. K sodelovanju ministrica ni povabila ZNP, je pa, ko je združenje protestiralo, zatrdila, da je kot predstavnika ZNP imenovala dr. Mateja Makaroviča. Tako Makarovič kot ZNP sta zanikala, da bi bil v ekspertno skupino imenovan kot predstavnik združenja. Da ministrica novinarskim organizacijam po javni polemiki samovoljno določi, kdo jih zastopa in da tistih, o katerih naj bi v njihovem imenu odločala, o tem predhodno sploh ne obvesti, nas preseneča in skrbi.
Predsednik upravnega sveta ZNP
Peter Jančič