Na dogodku, ki ga je moderiral pravni strokovnjak Matej Avbelj, so svoja razmišljanja predstavili Damir Črnčec, dekan Fakultete za državne in evropske študije, Peter Jambrek, utemeljitelj Ljubljanske pobude za nov EU ustavni proces, Igor Mally, državni sekretar za evropske zadeve v kabinetu predsednika vlade, Zoran Stančič, vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, ter Žiga Turk, bivši sekretar Skupine za premislek o prihodnosti EU.
Pohvala, ker smo bolj »papeški od papeža«?
Izhodišče debate je bila Bela knjiga o prihodnosti EU s potmi do enotnosti 27 držav članic, ki jo 1. marca z namenom spodbuditve razprav o prihodnosti Evrope predstavil predsednik Evropske komisije Jean- Claude Juncker. V njej je opisanih pet prihodnjih mogočih scenarijev, ti pa po besedah Zorana Stančiča, vodje predstavništva EK v Sloveniji, nikakor niso opcije, temveč le možnosti, ki jih bodo v prihodnjih mesecih dopolnili dokumenti o tem, čemu je potreben obstoj EU.
Zagotovo je pozornost zbranih zbudilo mnenje Zorana Stančiča, kako je Juncker po predstavitvi bele knjige izmed vseh članic najprej obiskal Slovenijo. »Ni naključij,« Juncker naj bi s tem potrdil, da se Slovenija v svojih dejanjih obnaša kot da bi bila ustanovna članica. To pomeni, da v članstvu ne vidi le priložnosti, pač pa v skladu z obvezami sprejema svojo odgovorno vlogo. Tega nekatere druge članice - ob tem ni nobene eksplicitno izpostavil- nočejo storiti.
EU pred ZDA in Kitajsko
Za Stančiča je eden od zanimivih argumentov v prid obstoja EU ta, da za zdaj še vedno 28 članic EU dosega kar 26 odstotkov BDP celotnega sveta. To je 2 odstotka več kot ZDA ter kar enkrat več od Kitajske (ne glede na to, da v EU živi okoli 500 milijonov prebivalcev, na Kitajskem pa prek 1,1 milijarde, op. p.). Tudi brez Velike Britanije bo EU še vedno dosegala 22 odstotkov BDP celotnega sveta ter tudi zaradi vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic ostaja svetovna sila.
Velike članice proti odpiranju Pandorine skrinjice
Z belo knjigo smo za Igorja Mallyja, državnega sekretarja, dobili ogledalo. Pokazalo se je, kakšna so razmišljanja v posamezni državi članici in na podlagi tega so se oblikovali mogoči scenariji. Držalo naj bi, da si vse države članice želijo močnejšo in trdnejšo EU. Zavedanje je, da tudi največja članica sama ne more biti kos globalnim izzivom in da si nobena članica ne želi odpiranja temeljnih pogodb, ker bi to pomenilo odprtje Pandorine skrinjice.
Med članicami je raje oživela že stara dilema o več hitrostih. To pomeni, kot je zapisano v amsterdamski pogodbi, da se lahko nekatere med seboj tesneje povezujejo na določenem področju. Za tesnejše sodelovanje se mora odločiti vsaj devet članic, s tem pa se morajo strinjati ostale. Ob sprejemu takšne odločitve se ne sme zapostavljati tistih članic, ki si tesnejšega sodelovanja ne želijo.
Do propada brez radikalnih sprememb
Peter Jambrek, ki je bil skupaj z Matejem Avbljem, Tinetom Hribarjem, Nikom Grafenauerjem, Borutom Pahorjem, Dimitrijem Ruplom, Ernestom Petričem med podpisniki ljubljanske pobude s predlogom nove evropske ustave –ta vključuje osnutek ustave- januarja letos, meni, da si ob vprašanju o tem, ali EU ima ustavo, odgovorimo pritrdilno.
Med politiki in profesorji je sprejeto soglasje o evropski ustavi, četudi ta nima ustavnega značaja. Slednje pomeni, da »imamo posodo,« kamor lahko vlagamo nove ideje. Sicer pa ga sedanji pozivi, stališča, med katerimi je izpostavil radikalna stališča, evro skepticizem Višegrajske skupine ter Brexit, spominja- enako mnenje je skupaj z njim delil v kasnejši razpravi bivši ustavni sodnik Tone Jerovšek - na pozive konec osemdesetih let v bivši Jugoslaviji: »Sedanji sistem, kakršen je, nima imunske odpornosti in če ne bo radikalno spremenjen, bo propadel.«
Preplet trdnosti in svobode
Dodati velja pripombo Toneta Jerovška, da ponujene rešitve ne rešujejo problema EU in da je predlog o Evropi dveh hitrosti kot tempirana bomba. Zanj je do izdaje bele knjige prišlo daleč prepozno, če pa bo EU šla po tej poti kot doslej, ko ni sposobna braniti temeljnih pogodb in ko se pri migrantski politiki mora vsaka članica znajti kakor ve in zna, ji grozi razpad. Napovedovanje, kaj vse bodo prinesli politični procesi na volitvah, se mu zdi podobno, kot če bi meteorolog napovedoval, kakšno bo vreme čez eno leto.
Za Jambreka kot avtorja osnutka nove ustave EU, lahko imamo le uravnoteženo unijo nacionalnih držav, njihovih civilnih družb in tržnih gospodarstev. Pri tem je pomembno zagotavljanje svobode znotraj EU, varnosti za EU ter pravičnosti za državljane EU: »EU mora biti navzven trdna državna skupnost, navznoter pa je lahko svobodnejša. Zaradi nacionalnih suverenosti, kar manjka ZDA ima prednosti. Tako kot ZDA ima v vrednostnem smislu zahodno krščansko identiteto, kar je ključno za zahodno civilizacijo in česar se znamo zavedati, ko potujemo v dele sveta, kjer tega ni.«
Rešitev v odhodu Junckerja
»Zdelo se je, da smo prišli do konca EU, da smo dosegli vse cilje,« takšno naj bi bilo, kot je spomnil Damir Črnčec, vzdušje med letoma 2004 in 2008. Takrat smo govorili o zlati dobi Slovenije kot Evropske unije. S postavitvijo bodeče žice na meji med Slovenijo in Hrvaško je bilo te dobe konec, obenem ta žica simbolizira propad, neuspešnost EU.
Krivce za to, da so države članice morale zavarovati lastno suverenost, vidi v zgrešeni politiki Angele Merkel ter predsednika Evropske komisije Junckerja. Za začetek reševanja EU bi bil potreben odhod Junckerja, kar se je potrdilo tudi ob njegovem zadnjem obisku Slovenije. Ta je bila zgolj v vlogi Junckerjevega figovega lista, medtem ko so druge štiri velike države imele svoj »mini summit« drugje.
Črnčec je sedanji čas EU primerjal s srebrno, bronasto dobo. Namesto da bi bila EU sposobna implementirati, kar je bilo že obljubljeno, se določajo nova pravila: »Vemo, kako se je končala jugoslovanska federacija, upam, da se to ne bo zgodilo EU.«
EU kot nočni čuvaj
Žiga Turk je oporekal primerjavi z bivšo Jugoslavijo s pojasnilom, da konec osemdesetih let ni nihče hotel vstopiti v Jugoslavijo, medtem ko za vstop v EU številne države še čakajo v vrsti. Seveda pa nas vse, kar se dogaja z EU, izjemno skrbi: »Če si na robu propada, je bolje, da nekaj narediš na mestu, kot pa da storiš korak naprej in padeš v prepad.«
Za Turka je federacija EU mogoča v okviru obstoječih pogodb, zanj je možna EU kot nočni čuvaj za skupni trg, za tekmovanje, za varnost, za nadzor zunanjih meja. EU ne sme biti preveč povezana, kajti predpisovanje skupnih rešitev na vseh področjih zavira napredek, inovativnost, obenem mora biti branik evropske, krščanske civilizacije in kulture.
