Vzdržal se je le poslanec Združene levice Miha Kordiš: »Cerkvene odškodnine se ne omejujejo. Ko se postavljajo ograje, se ne delajo testi sorazmernosti,« je robantil.
Kordiš je spregledal, da je zakonodajalec že kdaj prej omejil odškodnine. Po zakonu o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (sprejet je bil leta 2001) skupni znesek, ki ga lahko prejme upravičenec, ne more presegati dveh milijonov tolarjev – znaša torej nekaj več kot 8.330 evrov. Govorimo o taboriščnikih, ukradenih otrocih, internirancih … Če so, denimo, nemški okupatorji nekomu zaprli očeta, po vojni pa je bil prisilno izgnan, je vsa odškodnina vsebovana že v tem znesku.
Z drugimi besedami, čeprav je bil nekdo žrtev več totalitarnih režimov, zakon postavlja limit. Tej »odškodninki shemi« je večkrat pritrdilo tudi ustavno sodišče. Glede na eno od odločb iz leta 2006, ko so ustavni sodniki zavrnili začetek postopka presoje ustavnosti žrtve vojnega in povojnega nasilja, je nasilje nad pritožnikom (političnim zapornikom) trajalo 112 mesecev in bi mu pripadala odškodnina skoraj štiri milijone tolarjev, vendar izplačan skupni znesek ni smel preseči dveh milijonov.
Nekdanji politični zapornik A. A. iz Ž. je naračunal, da mu je s tem, ko mu je bila nezakonito odvzeta prostost, nastala škoda mesečno najmanj 500.000 tolarjev za psihične bolečine in 200.000 tolarjev za izgubo na zaslužku, kar bi za 112 mesecev znašalo skorja 80 milijonov tolarjev. Bil je prepričan, da je omejitev odškodnine protiustavna in nepravična.
Tudi eden od izbrisanih, oziroma njegov odvetnik je ocenil, da je materialna škoda izgube dela oziroma dobička znašala najmanj 120.000 evrov, utrpel pa naj bi še 150.000 evrov nematerialne škode. Kljub temu je v sodni poravnavi zahteval »le« 33.750 evrov, to je trikratnik vsote (11.225 evrov), koliko je prejel kot upravno odškodnino. Izbrisani imajo namreč možnost, da po sodni poti uveljavijo višjo denarno odškodnino, ki pa je omejena s trikratno višino pavšalne odškodnine določene v upravnem postopku.
Če pomnožimo zgornje zneske in hitro vidimo, da za tako temeljito popravo krivic država nima denarja. Vedno lahko razpravljamo, ali je meja pri 8.330 evrih pravična, a limit je pred ustavnimi sodniki prestal test ustavnosti. Omenjenega političnega zapornika so zavrnili z ugotovitvijo, da »ima zakonodajalec glede določitve načina, vsebine in obsega upravičenj ter glede postopka za uveljavljanje teh upravičenj zelo široko polje prostega odločanja.
V tem obsegu je zakonodajalec upravičen določi tudi višino odškodnine za posamezne škodne primere ter za določitev celotnega gmotnega obsega povrnjene škode.« Zakonodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel dobrega razloga določiti tudi »materialne okvire za konkretizacijo pravice do odškodnine,« je ustavno sodišče ugotovilo v eni od odločb iz leta 2009. Ker se krivice izbrisanim prav tako urejajo sistemsko in z zakonom, mora imeti zakonodajalec tudi v njihovem primeru »zelo široko polje prostega odločanja«. Gre namreč, kot poudarja varuh ustavnosti, za zakonsko popravo krivic.
Če spoštujemo elementarno načelo pravičnosti in temeljno moralno in pravno načelo, da ne obstoje prvo in drugorazredne žrtve kršenja človekovih pravic (mimogrede, izbrisani niso bili politični zaporniki!), odgovor sodišč – tudi evropskega – ne bi smel biti težak.
