Podpora vladi je že upadla pod polovico, njenih nasprotnikov bo čez mesec ali dva najbrž že več. Tudi razlika med največjo opozicijsko in največjo vladno stranko se postopoma zmanjšuje. Razočarani volivci Gibanja Svoboda se že selijo med neopredeljene, na drugi strani SDS strnjuje vrste in se krepi.
Robert Golob postaja žrtev velikih pričakovanj svojih volivcev. Samo obljube, da bodo državo normalizirali, niso več dovolj. Zdaj so na oblasti, potrebna so dejanja. Mnoge ne prepričajo več s tem, da bodo letos delali analize, resne reforme pa naj bi prišle na vrsto v prihodnjem letu.
Prvih sto dni, ko se vsaki vladi še pogleda skozi prste, je že zdavnaj minilo. Čez slabe tri mesece, prvega junija, se bo obrnilo leto, ko sta v vladni palači Janez Janša in Robert Golob opravila primopredajo poslov. Golobova posadka trenutno spominja na razglašeni orkester, tistih, ki brezskrbno plešejo, pa je vedno manj.
Golobova posadka trenutno spominja na razglašeni orkester, tistih, ki brezskrbno plešejo pa je vedno manj.
Premier se bo moral še marsičesa naučiti, spodrsljajev na funkciji predsednika vlade v zadnjih mesecih je bilo preveč. Golob je tudi žrtev samega sebe, svojega značaja, primorskega temperamenta, (pre)visoke samopodobe. Če si strokovnjak na enem področju, ne veš vsega na vseh drugih področjih. Sploh pa si v prvi vrsti politik, operativec, vodiš izvršilno vejo oblasti. Potrebuješ kompetentne svetovalce za posamezna področja. Ni dovolj, da si obdan le z ljudmi, ki jim zaupaš.
Poleg kimavcev in plejade tistih, ki se ti na vsakem koraku prilizujejo in te trepljajo, ima uspešen voditelj v svojem najožjem krogu tudi ljudi, ki ti nastavljajo ogledalo, te opozarjajo na napake, ti ne govorijo samo sladkih besed in pred tabo trepetajo. Funkcija direktorja v državnem energetskem podjetju ni enaka funkciji predsednika vlade.
Če se Golob vsega tega ne bo ovedel, si bo sam skopal politični grob. Ne Janez Janša, ne Pavel Rupar, ne kdo drug ga ne bodo spravili z oblasti, spravil se bo sam. Dva mandata, o čemer je govoril ob nastopu funkcije, ne prideta sama po sebi. Že za prvega si na politični levici številni drugi (civilna družba) lastijo glavne zasluge.
V njihovih očeh Golob nastopa v vlogi njihove transmisije. Kot nekdo, ki je le posodil obraz, vsebino in tempo vladnih politik (reform) pa bodo diktirali oni. Razne Nike Kovač, Jaše Jenulli, Dušani Kebri in plejada drugih (vele)pomembnežev iz zakulisja slovenske levice. Golob ne potrebuje ministrov, pa toliko jih ima, ko pa ima vzporedno oblast.
Tu je glavni nesporazum, v to past se je ujel, zato ima zdaj probleme, ko želi stvari peljati po svoje. Pred volitvami je obljubljal tudi sredinsko, bolj liberalno politiko, ne socialističnih eksperimentov, ki jih ima v svojem programu Levica, ki je komaj prišla v parlament in ima danes v vladi neprimerno večjo težo, kot ji pripada glede na njen klavrni volilni rezultat.
Tudi kazanje s prstom na Janšo in vse, kar je bilo narobe pod njegovo tretjo vlado, kmalu ne bo več dovolj za veliko število tistih, ki so na lanskih parlamentarnih volitvah tako množično podprli Gibanje Svoboda. Z Janšo lahko strašiš koalicijske partnerje, ne moreš pa volivcev, ki so že ali še bodo pozabili, kaj vse se je dogajalo pod prejšnjo vlado. Ko si na oblasti, moraš kaj pokazati, se tekoče odzivati na probleme. Če ne bo rezultatov, če ne bo izpolnjenih obljub, si bodo levosredinski volivci našli novega »odrešenika«, tako kot so si ga že nekajkrat doslej.
Da ne bo vrgel puške v koruzo in predčasno končal mandata, je Golob nedavno javno zavrnil govorice, ki so zadnje mesece krožile po političnem zakulisju, da naj bi »strici iz ozadja« že iskali nadomestnega človeka, še en nov politični obraz. Toda leto političnega uvajanja bo hitro naokrog, do konca mandata pa so samo še tri leta. Časa za vse reforme, ki nam jih vladajoči obljubljajo, ni ravno na pretek.
Robert Golob si v slovenski politiki najbrž želi pustiti drugačen pečat, kot ga je pustil Miro Cerar. Slednji velja za najbolj nedoraslega funkciji predsednika vlade. Mandat njegove vlade (2014–2018) je bil mandat izgubljenih priložnosti. Še tista štajerska Magna, ki sta jo Cerar in njegov gospodarski minister Zdravko Počivalšek tako opevala kot največjo »greenfield« naložbo v zgodovini države, je minuli teden dokončno nasedla. Prazna lakirnica na najbolj rodovitni zemlji v Hočah pri Mariboru je danes njun spomenik sramote, Cerar in Počivalšek pa sta še pred propadom tovarne pristala na smetišču politične zgodovine.
Magna je lahko politična lekcija tudi za Roberta Goloba.