Jaga baba je čarovniško bitje, ki se pojavlja v slovanski folklori. Včasih kot antagonistka in tudi kot vir modrosti in vodenja. V nekaterih pravljicah ljudem pomaga, v drugih pa ugrablja majhne otroke in jih pojé. Včasih odigra pomembno pozitivno vlogo: junaku pomaga z nečim, kar je nujno za nadaljevanje njegove junaške misije.
Borut Pahor je na zadnjih državnozborskih volitvah zmagal kljub temu, da pravzaprav ni imel programa. Če sem malce prizanesljiv: prepričljiv alternativen program bi tudi težko oblikoval, saj so bili gospodarski kazalci Janševe vlade – milo rečeno – zelo dobri. Zmotno je misliti, da je njegova zmaga neposredna posledica velikega poka, ki sliši na ime Patria. Njegova zmaga je bila posledica zelo dobre kombinacije večmesečnega suspenza ob sedaj že malce pozabljenem odločanju, ali bi bil raje predsednik države ali predsednik vlade, in intenzivnega medijskega razdiranja prejšnjega predsednika vlade. Nastop Kučana, Türka in Jankovića v zadnjem tednu pred volitvami pa je bil za zabelo. Edini Pahorjev program je bil: naš slog vladanja bo drugačen. Kazalo je, da smo veličastno doživeli svoj »konec zgodovine«. Slovenija je uspešna članica EU.No, Pahorju se je zaradi gospodarske krize prej, kot je mislil, ponudila priložnost, da se v slovensko zgodovino vpiše kot junak. To ambicijo je v javnih nastopih večkrat postavil na ogled: nekateri so veliko naredili za to državo, ampak tudi mi smo pred pomembnimi nalogami. Reformirali bomo Slovenijo!
Hja, danes se zdi, da je naš junak v stiski. Na referendumih zakoni padajo kot po vrsti. Predlagatelji bodo bržkone začeli tekmovati pri doseganju državnih rekordov po višini nasprotovanja. Zagotovo vlada danes ne bi dobila več niti referenduma o arbitražnem sporazumu: realno je šlo predvsem za tajming; referendum je bil pred dopusti in ljudje so pač želeli v miru iti na morje. Seveda pa se to ne more ponoviti s pokojninsko reformo: vprašanje je predvsem, ali bodo sindikati dosegli nov rekord v tej neolimpijski disciplini.
Kot kaže, naš junak potrebuje pomoč. Je minister Ivan Svetlik Pahorjeva jaga baba? Mu bo ta pomagal s svojo tolikokrat prehvaljeno modrostjo, kompetentnostjo in strokovnostjo? Ne, kot kaže, je Pahor ugotovil, da mu njegova jaga baba ne bo prinesla kake posebne modre rešitve. Zagotovo pa ne referendumske zmage, ki jo naš junak potrebuje precej bolj kot pokojninsko reformo. Spomnimo se le fiaska z zakonom o malem delu. Zato se je odločil uporabiti drugo strategijo: svojim državljanom grozi, češ če ne boš priden, te bo jaga baba odnesla!!!
Da, kot kaže, je vladna komunikacijska strategija sestavljena iz dveh delov. Prvi del je celo za slovenske razmere nenavaden: jaga baba te bo odnesla! Drugi pa je star in je deloval vsaj že v starem Rimu in dokazano tudi v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji: Divide et impera! Kot kaže, je to srž vladne komunikacijske strategije ob sprejemanju pokojninske reforme.
Vsem je jasno, da je treba spremeniti pokojninski sistem. To so popolnoma jasno povedali tudi sindikati, ki so zahtevali referendum. In tudi večji del opozicije, ki referendum podpira. Torej tako enostavno sporočilo ni dovolj. Ne, namesto tega je treba sprožiti apokaliptične napovedi o tem, kaj se bo zgodilo, če pokojninska reforma ne bo sprejeta. Ker redno spremljam medije, se zadnji čas kar stresem ob misli na postapokaliptično Slovenijo. Jaga baba nas bo odnesla! In Jaga baba ni kar tako, saj smo od začetka vzpostavljali mit velikega strokovnjaka, tega najkompetentnejšega ministra. Njegov kolega minister Križanič je tudi izračunal, koliko nas bo to stalo. In ker je minister Križanič znan po tem, da včasih kaj smešnega in zabavnega pove – saj se še spomnimo tiste o minimalni plači tisoč evrov – to ni bilo dovolj. Da bo držalo za prmej, je treba v boj poslati še kakega dolgočasnega, suhoparnega tipa, ki se zagotovo ne moti in zagotovo ne laže. Da, Mitja Gaspari bo pravi za to!
Ker so ti presneti volivci včasih trmasti in popolnoma gluhi za argumente, to seveda ni dovolj. Treba jih je spreti med sabo. Divide et impera! Spreti je treba upokojence med sabo (Desus vs. ZDUS). Spreti je treba upokojence in zaposlene. Spreti je treba zaposlene v javnem in zasebnem sektorju. Pa navrzimo še tiste, ki prejemajo socialne prejemke. Nekaj podobnega je jaga baba poskušala že pri zakonu o malem delu. Računica je bila enostavna: šeststo tisoč upokojencev in sto dvajset tisoč brezposelnih proti sto tisoč študentom? Saj nam zmaga skoraj ne more uiti! Hja, rezultat je pokazal, da tako enostavno le ne gre. In javnomnenjske ankete kažejo, da tudi tokrat ne bo nič drugače. Junak bo izgubil tudi naslednjo bitko. No, tri na isti dan.
Nazaj iz pravljičnega sveta v realni svet. Vladna komunikacijskega strategija kaže na veliko stisko, v kateri je in pa – kar je še posebno skrb zbujajoče – na že kar nespodobno stopnjo podcenjevanja volivk in volivcev. Vlada z državljani ne komunicira. Zaradi slabih rezultatov je izgubila njihovo zaupanje in se jih boji. Vendar pa volilci nismo nič krivi. Ključni problem je izguba kredibilnosti. Ta vlada ne bo mogla udejaniti niti enega projekta, pa celo če bo šlo za dober projekt. Ker nima kredibilnosti.
V zadnjem času je jasno, da bodo za vlado referendumi fiasko. Kljub temu predčasnih volitev ne bo. Niso našli princa na belem konju, četudi so prišli že do konca telefonskega imenika. Prav tako je očitno, da »grožnje« z vrnitvijo Janeza Janše ne primejo več, kot tudi ne delitve s klici pod prapore partizanstva. Volivci ne potrebujejo ideologije, želijo si predvsem varno delo, redne plače ali pa pokojnine.
Zato se oblastniki trudijo najti možnosti, da kljub vsemu po prihajajočem polomu ne bi šli na predčasne volitve. Četudi ne morejo dejansko vladati, torej izvajati oblasti. Ne morejo graditi, lahko le še kaj porušijo. So v protislovnem položaju: ker se bojijo izgubiti oblast, se je še bolj oklepajo. In bolj, ko se je oklepajo, manj je imajo. In tega slapovi besed predsednika vlade ne morejo zakriti.
Ironija je, da bodo s tem pogrnili na edini točki svojega programa: drugačnega stila vladanja. Razen če drugače pomeni eratično, neučinkovito in nekredibilno.
