Zvezda
Ko sem pogledal naslovnico »puške in knjige«, se mi je oko zataknilo ob peterokraki zvezdi, ki ji zaznamuje čelo in hrbet. Nekako ni našla odmeva v mojem spominu na partizanske zvezde. Ali je Repe vtaknil na naslovnico tako peterokrako, s katero so označevali čine v avstro-ogrski in italijanski kraljevi armadi? Kakorkoli že obračam, se mi zdi, da je tako. Ker pa je Repe izkušen dialektični maček, je verjetno to storil z namenom, ki nam ga še ni odkril.
Ata in kastracija
Nekoliko manj skrito kot sporočilo kraljevsko-cesarske peterokrake je Repetova šifra v posvetilu: »Očetu in njegovi generaciji, ki nam je v danes nepredstavljivih okoliščinah izborila svobodo in suverenost.«
Da si laže predstavljamo sinovo hvaležnost očetu, naj povem, da je bil eden zadnjih najinih osebnih stikov pred leti, ko me je poklical in me nadrl. Domneval je namreč, da imam kaj pri tem, da so kriminalisti zaslišali njegovega očeta. Pa nisem imel nič pri tem. Ker sodijo množični umori zaščitenih skupin (vojni ujetniki, civilisti, ranjenci, bolniki, invalidi) med najhujše zločine, ki ne zastarajo, so kriminalisti zaslišali Repetovega očeta, da bi jim pomagal s podatki. Repetu pa se zdi odkrivanje teh zločinov in zlasti preganjanje zločincev nekaj nepredstavljivega. V Dnevniku se je še leta 2010 repenčil in zatajil, da gre za njegovega očeta: » … je gospod Jamnik v desničarskem časopisu prebral, da naj bi sorodnik nekoga nekaj vedel o nekem povojnem poboju, in je kar poslal kriminaliste …«
Tako kot je nadiral kriminaliste, naj ne zaslišujejo njegovega očeta o tem, kaj ve o zločinih, ki so jih titoistični oblastniki zagrešili v Begunjah, se Repe na vse načine trudi, da bi skril resnične razsežnosti najhujšega bratomornega zločina v slovenski zgodovini in najhujšega zločina v Evropi po drugi svetovni vojni v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji.
Repe je svoj vzpon v akademske kroge tlakoval predvsem z objavo »izbranih dokumentov o dejavnosti okupatorjevih sodelavcev na Slovenskem« z naslovom Mimo odprtih vrat leta 1988. Zveza komunistov se je takrat intenzivno pripravljala na to, da bi v primeru poraza ohranila kar največ moči. Okupacija spomina je bila eden najpomembnejših ciljev. Med projekti, ki so jih pripravljali že dolgo pred tem, je bil tudi zbornik virov o delovanju protikomunističnega upora v Sloveniji. Eden od zgodovinarjev, ki naj bi sodeloval pri tem, mi je povedal, da je bilo projekta hitro konec, saj je pokojni Franček Saje privatiziral toliko zgodovinskih dokumentov, ki jih še niso našli. Tako so dali Repetu nalogo, naj reši, kar se rešiti da.
Repe, ki je bil kot partijski zaupnik neprestano v bližini Ivana Mačka, Lidije Šentjurc, Mitje Ribičiča, ki je bil in je še intimus Milana Kučana, je tedaj brezsramno zapisal: »Usoda domobrancev, natančno število likvidiranih, zaprtih ali izpuščenih, postopek in kriteriji pri določanju kazni, pa tudi notranje in mednarodne razmere, ki so na to vplivale, še niso podrobneje raziskani, zato celovita zgodovinopisna podoba o omenjenem dogajanju za zdaj ni mogoča.«
Repe se je tako mimo odprtih vrat, ki so vodila k resnici in sočutje, zaletel zid. V zid, ki ga zida, da bi očete obranil pred resnico in pravico. Za očete, ki so nam vseskozi skušali okupirati spomin, nas kastrirati. Nam dopovedati, da je z njimi zgodovine konec, da bo njihov »tisočletni rajh« ostal večen. Tako so generacije za generacijo tekle za kurirčkovo pošto, štafeto mladosti, se dresirale za kvize Tito - revolucija - mir. Tako jaz kot Repe. Vendar je pri njem kastracija uspela. Globoko v nezavednem ima zarezan ukaz, da mora braniti očete, ki so združeni v bratstvu krvavih rok.
Zadnje živahnejše soočenje z Repetom je bilo, ko sta bila z Jožetom Pirjevcem imenovana v svet Muzeja novejše zgodovine Slovenije, da tam preprečita moje nadaljnje delo. Ko je Vlada RS dodelila sredstva za dela v rovu sv. Barbare v Hudi jami, je Repe to nadaljevanje raziskave skušal na vse načine preprečiti. Kakšen zgodovinar je, če skuša preprečiti tako odkritje, kot je bil vstop k mumificiranim žrtvam v rovu sv. Barbare? To je kastriran zgodovinar!
Da je kastriran še dandanes, pa dokazuje samo pregled bibliografije v »puški in knjigi«. Tako v njem ni treh poročil Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč (2008, 2010, 2011), ni odličnega pregleda dramatičnega memorialnega spopada ob odkrivanju morišča in grobišča v rovu sv. Barbare, ki ga je v angleščini napisal Mitja Ferenc. Nasploh v bibliografiji manjkajo temeljna slovenska, eksjugoslovanska in tuja kritična dela o titoizmu. Kastrirana bibliografija!
Vse to zato, da bi kastrat lahko ohranil svojo »ljubezen« do očetov. Ta »ljubezen« je manjvrednostni kompleks oz. kastracija. Kako naj sin pripiše očetu in njegovim (Titu in tovarišem?), da so nam prinesli »svobodo in suverenost«. Pri »puški in knjigi« v bibliografiji ni del, ki dokazujejo, da so nam Tito in tovariši prinesli totalitarni sistem ter »bratstvo in enotnost«, nikakor pa ne svobode in suverenosti. Naša generacija (oba z Repetom sva pri šestdesetih) se očetom lahko zahvali, da so zmagali, nikakor pa ne za svobodo in suverenost. Se pa lahko s ponosom spominjamo, da smo živeli v časih velikega osvobodilnega boja slovenskega naroda, ki je v procesu demokratizacije in osamosvajanja z vrhuncem v letih 1987–1991vzpostavil demokratično in suvereno Republiko Slovenijo.
Stalinistična revolucija – lustracija
Repetu se je že nekajkrat zapisalo, da ni prav, da kdo podvomi o zgodovinarjih, ki so bili nekdaj člani zgodovinskih komisij, zdaj pa še kar poučujejo po univerzah. Tudi sam sem bil član nekdanjih titoističnih organov, katerih naloga je bilo predvsem utrjevanje titoistične okupacije spomina. Jaz sem tako početje obsodil, ga še obsojam in se mi zdi zavrženo. Repetu pa očitno ne. Recept, da se odrešiš lustracije, je razmeroma enostaven. Reče se mu tudi sprava: očitek vesti, spraševanje vesti, obžalovanje, kesanje, pokora. Če pa tega ni, si pač lustriran.
V zvezi s »puško in knjigo« bi se Repe lustracije odrešil že, če bi upošteval temeljno vodilo, ki ga je Jera Vodušek Starič zapisala v prelomni knjigi Prevzem oblasti 1944–1946, »zgodba revolucij v Vzhodni Evropi po drugi svetovni vojni je bila zgodba o nizu manevrov, taktike in trikov, ki so se naposled zložili v vzorec revolucije, vsak zase pa so bili samo revolucionarni teror. Pri nas niso prinesli samo obračuna z vsakršno opozicijo ali z lastnimi zavezniki v protifašističnem boju, prinesli so tudi množične fizične likvidacije in zatiranje nacionalnega osvobajanja, h kateremu so Slovenci postopoma korakali že celo stoletje. Zato mogoče ni odveč spomniti na misel, da človek in človeštvo lahko razumeta in oprostita, pozabiti ne smeta.« Prevzema oblasti seveda v bibliografiji »puške in knjige« ni. Repe je slep za totalitarnost titoizma in se tako lustrira. Lustrira se tako z manjvrednostnim kompleksom oz. kastracijo nasproti očetom kot tudi z nesramno navijaški pristranskostjo, ki kastraciji sledi.
Prva težava je že ta, da Repe za obdobje, o katerem piše, ni opravil nobene temeljne raziskave. Zato ni čudno, da se duši v nepoznavanju in nerazumevanju. Tako je »partizanski« del zgodbe veliko bolje kot pri njem opisan v ustreznih delih Slovenske zgodovine 1848–1992 (2005) in v Podobah iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni (2005). Celovitejši pregled pa ponuja predvsem Tamara Griesser - Pečar v Razdvojenem narodu (2004). Veliko boljši od Repeta je tudi Peter Vodopivec (Od Pohlinove slovnice do samostojne države, 2006). Pravzaprav je Repe v marsičem celo slabši kot mizerni Oto Luthar (The Land Between – A History of Slovenia, 2008)
Za ilustracijo omenimo le nekaj repatih in božidarnih lustracijskih ocvirkov. Repe zanika pomen pakta Hitler-Stalin za slovenske komuniste, ne navaja pa Angele Vode, ki so jo zato, ker je temu paktu nasprotovala, izključili iz Komunistične partije Slovenije. Repe navaja domnevno Vovkovo pismo za novo leto 1946 kot avtentično, čeprav so temeljite raziskave vsebine in oblike dokazale, da pismo nikakor ni Vovkovo (Zdešar, Griesser - Pečar, Ambrožič). Repe si drzne napisati tudi tole: »Najhujši udarec je sledil januarja 1945, ko je bil aretiran ves vodilni del OF in KPS, vključno s tedanjo vodjo Leopoldino Mekina - Trdina (Mimi), ki so jo domobranci in Nemci skupaj z drugimi aktivisti mučili in ubili 4. maja 1945 na Turjaku.« Res pa je, da so Mekinovo ubili titoisti sami in jo podtaknili med turjaške žrtve. Zato je tudi ni na spominski plošči v sejni dvorani mestnega sveta MO Ljubljana, kjer so napisani medvojni vodje partizanskega gibanja v Ljubljani. Namesto Križnar pri neki tabeli piše Križman – zelo nerodno, saj gre za Ivana Križnarja, Repetovega šefa pri nekdanji zgodovinski komisiji Centralnega komiteja ZKS.
Njegova poniglavost se do konca razkrije, ko ob »puški« ne pove, koliko partizani pobijejo oboroženih in koliko neoboroženih ljudi, koliko Slovencev in koliko okupatorjev, koliko med vojno in koliko po njej, koliko jih umorijo brez sodbe in kolikim sodijo. Ne pove, da poleg okupatorskih koncentracijskih taborišč delujejo tudi titoistična ter da sta Šentvid nad Ljubljano in Teharje pri Celju z več kot 10.000 umorjenimi slovenskimi interniranci (verjetno okoli 90 odstotkov tam interniranih slovenskih internirancev) najhujši uničevalni koncentracijski taborišči za Slovence v vseh treh totalitarnih režimih.
Nič bolje ni s »knjigo«. Temeljna knjiga za komuniste je bila Zgodovina VKP(b), in Repe je ne omenja kot največji tiskarski dosežek slovenskega stalinizma. Po drugi strani pa je več in literarno boljših knjig kot v partizanih izšlo kar v okupirani Ljubljani. France Pibernik piše: »Slovenčeva knjižnica je torej v letih 1941–1945 odigrala izjemno kulturno vlogo v času, ko je bila ogrožena slovenska beseda, izjemno vlogo v času, ko je OF vztrajala pri kulturnem molku. V Slovenčevi knjižnici je do spomladi 1945 izšlo 114 zvezkov (nekatere izdaje so imele dvojno oštevilčenje). Posamezne knjige so imele visoke naklade, tudi tisoč izvodov, kar gotovo velja za Jalnove knjige, celotno število natisnjenih izvodov je doseglo domala milijon, če pa dodamo še knjige, ki so jih izdajale še druge založbe, je celotna medvojna naklada gotovo presegla število milijon, kar je imenitna številka, še posebej, če upoštevamo čas in razmere, v katerih so knjige prihajale med bralce.« Tega seveda lustrirani Repe ne upošteva.
Takih cvet v knjigi kar mrgoli. Tako se Repe s selektivnim citiranjem, poneverjanjem, navijaštvom, odsotnostjo vsake teoretske refleksije lustrira na kubik.
Zgodovinska macola ali gorjanska kovaška šola
Repe, po rodu iz Gorij pri Bledu, gre zvesto po stopinjah svojega gorjanskega predhodnika Ivana Jana - Srečka. Temu so partizani umorili sestro, zato so ga odpustili iz vojske. Kovač po poklicu se je nato lotil pisanja: dražgoška bitka, Kokrški odred, škof Rožman itd. Za svoje kovaško pisanje je dobil najvišja zvezna priznanja za šivanje cesarskih novih oblačil. Tudi Repe neguje njegove posebnosti: zmedeno pripoved, emocionalno preobloženost, iskanje tržnih niš, ki naj bi ustrezale cerebralni invalidnosti sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil … Tako se pred nami dvigujeta dva »silaka omejenega uma«. Repe bo nedvomno kmalu ujel svojega predhodnika. Tako kot Ivana Jana ne bero več, tudi Boža Repeta razumni ljudje ne bodo brali več, študentom pa jih bodo prihodnji rodovi nelustriranih zgodovinarjev kazali kot svarilen zgled, kako se zgodovina ne piše.
