Revija Reporter
Magazin

Atlasov skomig: Filmska trilogija za oboževalce Ayn Rand

Marko Medvešek
567

26. apr. 2015 6:42 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Atlasov skomig, najpomembnejše delo rusko-ameriške pisateljice in filozofinje Ayn Rand, je več kot pol stoletja po izidu knjige dočakalo filmsko različico. Pravzaprav kar tri – zajetna knjiga z več kot tisoč stranmi je postala trilogija. Pot s strani na platna je bila dolga, naporna in dvomljivo uspešna.

V letu 2016 je energetska kriza ohromila svetovno gospodarstvo in tudi ekonomijo ZDA. Zaradi visokih cen goriva so železnice znova postale poglavitna možnost transporta čez Ameriko, energična in drzna Dagny Tagggart vodi največjo železniško družbo v ZDA, ki se z muko trudi ne samo podjetje, ampak vso ameriško družbo obdržati na površju. Sile kolektivizma neusmiljeno tolčejo po Dagny in njej podobnih vizionarskih poslovnežih, zavistni in izjemnim ljudem nenaklonjeni politiki in lobisti rušijo njene načrte in podjetja njenih partnerjev, Amerika in z njo svet toneta v povprečnost. Hkrati ljudje, ki bi lahko svet povlekli iz greznice lažne enakosti, izginjajo. Velikani industrije, genialni znanstveniki, umetniki, nadpovprečni ljudje velikih darov dan za dnem zapuščajo družbo, odhajajo neznano kam, edina sled za njimi pa je vprašanje brez pravega odgovora: Kdo je John Galt?

Nezanimanje studiev

Atlasov skomig je ena najvplivnejših knjig 20. stoletja, ki v 21. stoletju z novo generacijo oboževalcev med politiki in gospodarstveniki postaja morda še vplivnejša. V zadnjih letih po izbruhu svetovne gospodarske krize se je njena priljubljenost še povečala, knjigo so prodajala bolje kot kdaj prej. Kar presenetljivo je, da po tako znani literarni predlogi posneta filmska trilogija ni bolj odmevala in bila bolj uspešna.

A za filmsko različico literarne »zverine« (okoli 1100 strani) v ameriški filmski industriji nikoli ni bilo pravega zanimanja velikih studiev, katerih podporo bi tako ambiciozen načrt nujno potreboval. Deloma gre pomanjkanje interesa pripisati sami knjigi, katere zajetnost ni bila edina ovira za adaptacijo. Ob zgodbi o skrivnostnem izginjanju največjih umov in najsposobnejših ljudi sveta je tudi predstavitev filozofije objektivizma Randove, ki je v preteklega pol stoletja dobila milijone simpatizerjev in prav toliko nasprotnikov in kritikov. Svobodni posamezniki z zdravim razumom bodo najbolje delovali ne samo za svoje dobro, temveč tudi za napredek družbe – če jih ta družba le ne bo preveč omejevala, pravi Randova. Pisateljica je bila proti diktaturam in totalitarizmom vseh vrst, proti kolektivizmu socializma, zagovornica tudi egoističnega interesa posameznika, ki si prizadeva predvsem za lastno srečo, seveda pa pri tem ne smel izkoriščati drugih.

Obsojeni na devede

Njen pogled na svet preveva Atlasov skomig, ki je v pol stoletja po izidu navdihnil gibanje libertarcev v ZDA in tudi drugje. Knjiga ima oboževalce po vsem svetu, ne manjka jih niti v Sloveniji. Nasprotno se filmska trilogija takega uspeha ne more nadejati. Po desetletjih prizadevanj, mučnega financiranja in spravljanja pred kamere, v kinih ni imela večjega uspeh. Kljub veliki propagandi med simpatizerji idej Randove pa filmi širšega občinstva niso pritegnili, čeprav je šlo za razmeroma nizkoproračunsko produkcijo (na 35 milijonov dolarjev je ocenjen proračun vseh treh filmov), finančni vložek ni bil povrnjen. V slovenska kina trilogija sploh ni prišla. Slab sprejem v ameriških kinih in nezanimanje slovenskih distributerjev, med katerimi očitno ni oboževalcev Randove in knjige, sta filmski Atlasov namig v Sloveniji obsodila na distribucijo na devedeju/blu-rayu in na televiziji. Podobno mlačen je bil odziv distributerjev drugje v svetu.

Desetletja truda

Kako iz obsežnega dela izluščiti za film dovolj zanimivo in napeto zgodbo in ohraniti ideje Randove? V sedemdesetih se je Atlasov skomig omenjalo kot miniserijo, nedvomno primernejšim formatom za dolgo zgodbo; Randova, tudi avtorica gledaliških iger in filmskih scenarijev, je skušala knjigo predelati v scenarij, a je njeno delo leta 1982 prekinila smrt. Producent John Aglialoro je filmske pravice odkupil leta 1992 in se naslednji dve desetletji trudil posneti televizijsko serijo ali film. Na lastni koži je lahko spoznal, da je levo usmerjeni Hollywood v 21. stoletju negostoljubno okolje za ideje Randove in za njihove sledilce. Govor je bil o ambicioznem visokoproračunskem projektu z zvezdniško igralsko zasedbo, a nazadnje ne studii ne zvezdniki niso želeli imeti opravka z Atlasom in Ayn Rand. Namesto Angeline Jolie, Charlize Theron ali Anne Hathaway, ki so jih povezovali s projektom, je prišla Taylor Schilling, nekaj let prej, preden zaslovela z vlogo v zaporniški seriji Oranžna je nova črna. Nastopila pa je le v prvem filmu, z nadaljevanji po tistem, ko je dobila nekaj boljših vlog, ni več želela imeti opravka. Zvezdnikov v filmih ni videti, zato pa kopico igralcev »delavcev«, prepoznavnih iz številnih vlog, a z obrazi, ki jim povprečni gledalec ne zna dodati imena.

Zamenjave pred kamerami in za njimi

Aglialoro je moral iti na svoje. Čeprav je projekt podjetno na novo zastavil kot trilogijo, se je moral soočiti s hudim kleščenjem proračuna. Brez zaslombe bogatih studiev je moral v film vložiti tudi svoj denar, nekaj pa ga je zbral pri neodvisnih producentih in drugih financerjih. Po slabem sprejemu prvega filma v kinih, ki mu niso bili naklonjeni niti kritiki, je najprej celo izjavil, da se drugega in tretjega dela trilogije sploh ne bo lotil, a si je nazadnje premisli.

Mučno adaptiranje je zaznamovalo tudi serijsko menjavanje igralcev. Glavna junakinja Dagny Taggart je bila v prvem delu Taylor Schilling, v drugem Samantha Mathis in v tretjem Laura Regan. Njenega zaveznika industrialca Henryja Reardona so upodobili Grant Bowler, Jason Beghe in Rob Morrow, podobno se menjajo tudi igralci v drugih vlogah. Enigmatični John Galt svoj obraz pokaže šele v tretjem delu, pred tem se o njem predvsem govori, prikazan je le kot možak s klobukom, običajno od zadaj ali pa v globoki senci. Ko se končno razkrije, ga igra Kristoffer Polaha. No, konzultacija z odjavno glavo in spletno bazo filmov IMDB pove, da Galta v prvem filmu igra kar režiser Paul Johansson, po poklicu najprej igralec, v drugem pa igralec D. B. Sweeney, a brez takega »goljufanja« njune identitete skoraj ni moč razkriti.

Za posvečene

Bolj kot povrnitev finančne investicije je šlo Aglialoru za uveljavitev idej Ayn Rand in njene slavne knjige. Še vedno velja – preberite raje knjigo. Navsezadnje se njen vpliv kaže v rastoči skupnosti tistih, ki so jih navdihnile besede pisateljice – filmi, krepko okleščena verzija literarne »zverine«, bodo težko prepričali koga novega. Gre bolj za filme za posvečene, oboževalce Randove, ki so s sporočilom Atlasovega skomiga že seznanjeni. Res pa je tudi, da so imeli filmarji morda nemogočo nalogo – so knjige, ki jim prenos na platna ni namenjen ali pa zahtevajo res nadarjene ljudi in dovolj visoke proračune. Slednjega trilogija ni bila deležna.

 

Trilogija Atlasov skomig (Atlas Shrugged)

Atlasov skomig (2011)

Atlasov skomig 2 (2012)

Atlasov skomig: Kdo je John Galt? (2014)

Jezik: angleščina

Režija: Paul Johansson (prvi del), John Putch (drugi del), J. James Manera (tretji del)
Igrajo: Taylor Schilling, Samantha Mathis, Laura Regan, Kristoffer Polaha, Grant Bowler, Jason Beghe, Rob Morrow, Jsu Garcia, Esai Morales, Joaquin de Almeida, Matthew Marsden, Patrick Fabian, Greg Germann