Revija Reporter
Slovenija

Boštjan M. Turk: Rožman in Stepinac: moteča za Hitlerja in Tita

Dr. Boštjan M. Turk

25. feb. 2017 18:05 Osveženo: 10:02 / 09. 8. 2017

Deli na:

Ob priložnosti 57. obletnice smrti je bil v Osijeku javnosti svečano predstavljen spomenik Alojziju Stepincu.

Ker se v Beogradu pripravljajo na volitve, je srbska politika – skupaj s srbsko pravoslavno cerkvijo – sprožila žolčno polemiko. Ta utegne preko povezav, ki jih ima v Vatikanu, celo doseči, da Stepinčevo ime ne bo nikoli postalo ime svetnika. Preveč naj bi bil namreč povezan z nacisti in državo, ki so jo nacisti vzpostavili na ozemlju RH (brez Istre in Dalmacije) ter BiH v letih 1941 – 1945.

Čeprav je zadnje blatenje Stepinčevega imena povezano z instant potrebo po promociji Vučića ali Nikolića (najverjetneje prvega) na predsedniških volitvah, aprila letos, ni ne prvo ne zadnje. Izhaja pa iz ideološko privzgojenega pogleda na vlogo katoliške Cerkve med vojno, kakršnega je nekdaj vzdrževal titoistični režim, danes pa njegovi nasledniki, v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji. Tomislav Nikolić je bil aktivni član SKJ, Aleksander Vučić pa njenega  podmladka. Slobodan Milošević – največji srbski vodž 20. stoletja – pa generalni sekretar CK SKS.  Tomislav Nikolić se je v zgodovino zapisal še po nečem: da je bil v času najhujšega terorja srbske vojske nad Sarajevom ob strani Radka Mladića. Za to priča fotografski material.

Ne glede na vse: nič bi ne moglo biti dlje od resnice kot konstrukti partijskega »zgodovinopisja«. Dokument, ki sem ga podpisani javnosti predstavil oktobra 1998, ko je Janez Pavel II v Marija Bistrici Alojza Stepinca proglasil za blaženega, govori resnico o tem, kako so nacisti gledali na katoliško Cerkev na Hrvaškem in v Sloveniji, predvsem pa kakšen hud odpor so imeli do Gregorja Rožmana in Alojzija Stepinca. Kar je logično: bila sta vse to, kar nacisti (ali drugi pripadniki totalitarnega sistema, tudi komunističnega) niso bili.

Dokument je datiran z dne 27. marca 1941 in je najstrožje zaupen. Izdal ga je SS-Reichssicherheitshauptamt (Vrhovni urad službe državne varnosti – organizacija, ki je imela enako vlogo kot Udba ali KOS v SFRJ) namenjen je poveljujočim oficirjem pri napadu na kraljevino Jugoslavijo, 6. aprila 1941. Dokument definira jugoslovansko geografijo, ključne strateške točke, prinaša informacije o starojugoslovanski vojski in drugo. Nazadnje spregovori tudi o najpomembnejših sovražnikih Nemcev v deželi.

Papir je bil podlaga za ravnanje najvišjega poveljstva SS v okupirani Jugoslaviji, kot najpomembnejšega sovražnika navede katoliška škofa Alojzija Stepinca in Gregorija Rožmana. V očeh nemških napadalcev sta bila namreč odgovorna za nasprotovanje nacizmu, oprta na naklonjenost Židom, kar še posebej velja za nadškofa Stepinca. Stepinac, nekdanji solunski borec, naj bi skupaj z židovskimi skupinami tvoril enotno fronto protižidovskega razpoloženja. Še posebej naj bi bilo to razvidno v časopisu Donava (Die Donau), ki so ga izdajali Nemcem sovražno naravnani cerkveni krogi. V tem kontekstu ne preseneča, da esesovski dokument podrobno navaja dejstvo, da so vsi sedeži židovskih organizacij nastanjeni v Zagrebu. Nadškofa Stepinca tudi obtožuje neposrednih zvez z angleško in francosko obveščevalno službo, še več, SS ugotavlja, da se niti delovanja teh služb stekajo prav v škofijskem ordinariatu v Zagrebu.

Nič manj nevaren se SS-u ni zdel ljubljanski škof Rožman. Tega uvršča med avtoritete, ki se nemštvu ne le upirajo z odločnostjo, ampak z ognjem in sovražnim žarom pripovedujejo o hudodelstvu nemške vojske v Evropi. Rožmana bremeni dejstvo, da je v Ljubljani ponudil zatočišče poljskemu kardinalu Hlondu(1) in dal tiskati njegovo delo Nemška grozodejstva na Poljskem. SS še posebej poudari dejstvo, da se je Rožman potrudil z vsebino knjige (knjiga opisuje množična pobijanja Poljakov ob napadu na Poljsko) seznaniti katoliško javnost na Slovenskem. Kot Stepinca SS tudi Rožmana uvršča na indeks posebnih sovražnikov. Tako pojasnjujemo tudi preverjeno krilatico, da se je med vojno prelat grenko šalil, češ da ne ve, ali ga bo podrla rjava (nemška) ali rdeča (komunistična) krogla. Rožmanovo ime se zato nahaja ob poljskih, čeških in slovaških emigrantih, britanskih agentih in judovskih prvakih v nekdanji Jugoslaviji.

Katoliška Cerkev (Rožman, Stepinac, Šarić) je najpomembnejša nasprotnica nacistov zato, ker ker predstavlja povezovalni element  narodne biti Slovencev in Hrvatov, branik njihove aktualne in zgodovinske eksistence. Tako ob Stepinčevem imenu (tudi ob imenu sarajevskega škofa Šarića) stoji zapisan ključni stavek: »S. pripada najbolj gorečim prvoborcem hrvaštva in hrvaških idej«. Pričujoči dokument tako postavlja v zrak teze o protinarodnem delovanju Katoliške cerkve, o njenem protižidovskem značaju in o ljubezni do Nemčije. Pove, koga so imeli nacisti za najhujšega sovražnika. O komunistih govori spravljivo: tedaj je pač vladal pakt Hitler – Stalin.

Ko se je druga svetovna vojna končala, sta bila Gregor Rožman in Alojzije Stepinac spet na črnem seznamu. Tokrat komunistov, ki so ju – iz istih razlogov kot nacisti – predstavljala je namreč najvišjo moralno avtoriteto  – preganjali.

Gregor Rožman in Alojzije Stepinac sta bila moteč element za sleherni totalitarni sistem, ki se je na območju nekdanje SFRJ zvrstil v 20. stoletju. To pa zato, ker sta nacizem in komunizem zgolj različna obraza istega fenomena. Gregor Rožman in Alojzije Stepinac sta bila vse, kar totalitarizmi niso. Tako kot krščanstvo.  

Opomba: (1) Avgust Hlond (1881–1948), krakovski kardinal in poljski primas. Odločen antinacist: deli omenjene knjige so služili kot dokazno gradivo na nürnberškem procesu.