V slovenski politiki se očitno nekateri ljudje ne vračajo, ampak se preprosto nikoli zares ne poslovijo. Ko že mislimo, da smo obraz pospravili v politični arhiv, se vrne skozi stranska vrata, z drugo funkcijo ali v novi volilni tekmi.

Tokrat je eden takšnih primerov Boris Popovič, ki se podaja v boj za župana Izole, medtem ko se v Kopru kot kandidat omenja njegov sin Nik.

Popovič pri tem ni slovenska posebnost in družinsko nadaljevanje politične poti samo po sebi ni nič spornega. Če je nekdo sposoben in si želi graditi politično kariero, zakaj ne bi kandidiral? Ob takšnih zgodbah pa se velja vprašati, zakaj se v Sloveniji tako pogosto srečujemo z istimi priimki, istimi krogi in istimi obrazi.

Za Slovenijo ni nič nenavadnega, če otroci znanih politikov nekoč sedijo v parlamentu, pristanejo v strankarskem kabinetu ali dobijo službo v kateri od evropskih poslanskih pisarn v Bruslju. To ne dokazuje, da je kdo položaj dobil samo zaradi sorodstva, je pa opomnik, da politični svet ni prazen prostor, v katerega vsakdo vstopa z enakega izhodišča. Kajti človek, ki odrašča v politični družini, ne podeduje nujno funkcije. Podeduje pa poznanstva, informacije, samozavest pri vstopanju v določene kroge in vedenje, kako sistem deluje. In tu se zgodba seveda ne neha pri politiki.

Podobno je v kulturi, medijih, gospodarstvu, akademskem svetu, pravu in celo zdravstvu ter športu. Včasih šokira podatek, koliko zdravstvenih delavcev je v ustanovi, kjer sami delajo, zaposlilo svoje otroke ali druge sorodnike, ne nujno z zdravstveno izobrazbo. Ali pa, koliko staršev lobira, da je prav njihov otrok sprejet v točno določen športni klub.

Slovenija je majhna in zato se lažje oblikujejo zaprti profesionalni krogi. Starši poznajo ljudi, ki jih je treba poznati, nekdanji sodelavci se srečujejo v novih službah, prijatelji se priporočajo prijateljem. V zasebnem podjetju je to lahko povsem legitimno. Tudi družinske kariere same po sebi niso nič nenavadnega. Težava nastane takrat, ko sposobnost postane šele drugi kriterij, prvi pa je vprašanje: Čigav si?

V Sloveniji ne ustvarjamo velikih dinastij, ker smo za to premajhni. Ustvarjamo pa majhne kroge, v katerih se ljudje med seboj poznajo, priporočajo, zaposlujejo, podpirajo in čez leta znova srečujejo. 

Zato tudi nepotizem ni samo vprašanje tega, ali je politik zaposlil svojega sina ali hčer. Veliko bolj zanimivo je vprašanje, koliko ljudi zaradi tega sploh nikoli ne pride dovolj blizu, da bi lahko pokazali, kaj znajo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.