Danes že upokojena biokemičarka je hčerka enega najbolj znanih slovenskih komunističnih politikov in Zdenke Kidrič, med drugo svetovno vojno vodje zloglasne Varnostno-obveščevalne službe (VOS), zadnja leta pa Marjetka Kidrič predvsem obuja spomine na svoja slavna/razvpita starša. Pred dvema letoma je o tem spregovorila z zgodovinarjem s filozofske fakultete Božidarjem Flajšmanom, zdaj pa se je o očetu razpisala v julijski izdaji Svobodne besede, glasila borčevske organizacije.
To so spomini otroka, ki se ni zavedal pomena tistega, kar je videl, povezani s tem, kar je šele pozneje izvedela in razumela, pravi Marjetka Kidrič.
Kidrič je bil ob Edvardu Kardelju vodilni slovenski politik v povojni Jugoslaviji. Med drugo svetovno vojno si je izboril glavno vlogo v Osvobodilni fronti in si aktivno prizadeval za izvedbo komunistične revolucije po koncu vojne – sem so sodili tudi poboji politikov, duhovnikov, intelektualcev in drugih protikomunistično razpoloženih Slovencev, ki jih je VOS pobijal že med vojno.
Ob koncu vojne je postal predsednik slovenske vlade, ravno v času množičnih povojnih pobojev domobrancev in drugih vojnih ujetnikov v Sloveniji, ter izgonu Nemcev s slovenskega ozemlja. Leta 1946 se je z družino preselil v Beograd, kjer je do smrti zaradi levkemije leta 1952 zasedal ključne položaje v komunistični administraciji.
Z njim je v Beograd šla družina, žena Zdenka ter hčerki Marjetka in Jurkica, ki sta očeta, jasno, izkusili in videli zelo drugače kot so nanj gledale žrtve komunističnega režima ali njegovi sodelavci. Slednji so ga imeli za priganjača, piše v Svobodni besedi Marjetka Kidrič. Nekateri so mu to zahtevnost tudi zamerili, pravi hčerka, a hkrati naj bi njegovi sodelavci cenili to, da je bil pripravljen poslušati in sprejeti tudi njihove kritike.
Hčerko je klical Zakajček, ker naj bi deklica na vsako njegovo razlago odgovorila z zakaj. Vidim zakajeno jedilnico, v njej očeta, mamo in druge znane ljudi iz časov partizanstva in OF, se v svojem zapisu spominja Marjetka Kidrič. Odrasla druščina je menda pogosto vneto in živahno razpravljala, in ta srečanja so na malo Marjetko naredila močan vtis, čeprav kot otrok vsebine pogovorov ni znala prav razumeti.
Ko je bil že v bolnišnici, je hčerki rekel, da bo v gozd še vedno hodil, a ne bo več streljal živali, temveč jih samo še opazoval.
Boris Kidrič je veliko delal, brez počitka in počitnic, rekreiral pa se je z občasnim lovom – po službi je včasih pridrvel domov in šel z družinskim psom v bližnje lovišče. Ko je bil že v bolnišnici, je hčerki rekel, da bo v gozd še vedno hodil, a ne bo več streljal živali, temveč jih samo še opazoval, piše Marjetka Kidrič.
Čeprav se je v povojni politiki ukvarjal predvsem z ekonomskimi temami, je bila menda njegova prava strast kultura, pravi hčerka – ljubezen do knjig in kulture mu je menda vcepil njegov oče, znani literarni zgodovinar France Kidrič. Marjetka se spominja, da sta oče in mama ob poslušanju klasične glasbe razpravljala, kateri inštrument lahko več pove in je bolj ekspresiven, violina ali klavir. Boris Kidrič je bil menda za violino, ker lahko poraja tako globoke in pretresljive zvoke.
To so spomini otroka, ki se ni zavedal pomena tistega, kar je videl, povezani s tem, kar je šele pozneje izvedela in razumela, svoj zapis konča Marjetka Kidrič.
