Boj za preživetje SD: Smrt Janeza Kocijančiča je dokončno dotolkla kučanovce!

SD je, ne glede na ime, tega je vedno znala prilagajati politični konjunkturi, najstarejša slovenska stranka. Ima vsebinsko kontinuiteto od leta 1919. Nikoli ni postala socialdemokratska. Njen verjetno iskreni poizkus transformacije je z eliminiranjem Igorja Lukšiča in njegovih, sem sodi tudi Borut Pahor, preprečil Milan Kučan. Resnični socialdemokrati so demokratična stranka, ki sprejema demokratično pluralnost, komunisti nikoli. Zato so v letih 1989–1991 tako vztrajno zagovarjali nestrankarski pluralizem, ki je izraz totalitarnega cinizma in oblastnega obupa. So edini in vse, ostali so fašisti.

Do Kardeljevega prevzema partije sredi tridesetih let 20. stoletja so bili komunisti tudi stranka vrhunskih intelektualcev. Potem so postali, kot je rekel eden prvih slovenskih socialistov B. Teply, »šolmošterski«. Njihov vrh je predstavljala tanka plast salonskih komunistov, pri nas na primer Kidrič, Pirjevec …, ki so iz nje naredili krvavi oblastni teater. Delavstvo in delavsko vprašanje so poznali samo iz knjig in leninistično-stalinističnih interpretacij. Vodstvo delavske stranke so oblikovali v revolucionarno oligarhijo, ki ji je bil delavski položaj oziroma socialno vprašanje oblastna milost in sočutje do večine državljanov.

Povojno članstvo v partiji je bila nakaznica za kruh in obljuba poslušne kariere. Zato so morali biti v njej tudi nekateri vsega spoštovanja vredni ljudje. Mnogim je le partijsko članstvo omogočilo vsaj delno izpolnitev mladostnih sanj. Globoko občudovanje izjemam! To je veljalo za celo plejado poklicev. Od policijskega navzgor. Najhuje je bilo v umetniških in akademskih krogih. Ti so jo, razen romantičnih nostalgikov, po letu 1991 množično zapustili. Odkar je Kučan odžagal Lukšiča, je brez intelektualnega potenciala in privlačnosti za mlajše. Levica je glede komunistov na zmagovitem pohodu.

Danes je najvidnejši partijec poslovnež po poklicu in poslanec kot dopolnilna dejavnost Matjaž Han. Nima niti klasične srednje šole, toda po političnem talentu presega večino vodstva. To dokazujeta prof. dr. Jernej Pikalo in Matjaž Nemec. Slednji je utelešenje njene tragedije. Domač mu je le center za fitnes, glede drugega pa samo da se sveti. Lahko tudi kot škof kakšne eksotične konfesije. Samo da je v prvi vrsti.

Slovenska levica je mladostni neuresničeni ideal večine komunistov. Svet revolucionarnih fraz in ideološke nestrpnosti. So vsestranska, tako po zunanjosti kot mentalno, zrcalna podoba nekdanjega salonskega levičarstva, ki jim je socialno vprašanje zgolj sredstvo vzbujanja pozornosti in prigrabitve oblasti. Delavci so sami kot pes na »ketni«.

Smrt Janeza Kocijančiča je dokončno dotolkla kučanovce. Očitno je držal v rokah vse denarne niti, zlasti nadzor nad v družbeni tranziciji odtujenim kapitalom. Mladih in Hanovih Kučan ni spustil blizu. Tudi zato je razpustil F 21. Samo obup nad neuspešno vzgojo princa naslednika Golobiča in strah pred usodo nekdanjega bogastva lahko razložita ne samo izbor Fajonove, ampak predvsem pristanek na Erjavčevo mandatarstvo. Partija in Erjavec? Pravzaprav niti to ni takšno presenečenje, saj ga je nakazal že vzpon Jankovića. Očitno so tako nizko, da le z izjemnim obupom in skrajnim cinizmom zdrsnejo še nižje. Si predstavljate, da bi Erjavec vodil Kardelja ali Mačka?