Bo Silvo Gorenc izgubil spomin, kar se pogosto dogaja z vsemi nekdanjimi udbovci

Silvo Gorenc (na fotografiji v družbi Milana Kučana na pogrebu Marjana Orožna na Žalah) je bil od leta 1966 do 1974 načelnik slovenske Udbe, nato republiški sekretar za notranje zadeve in zatem še načelnik jugoslovanske Udbe.

Dosegel je višjo udbovsko kariero kot denimo Josip Perković, ki je bil v času umora Stjepana Đurekovića, za čigar umor mu zdaj sodijo, načelnik oddelka za emigracijo v hrvaški Udbi, zatem pa načelnik hrvaške Udbe. Soobtoženi Zdravko Mustač pa je bil takrat načelnik hrvaške Udbe in pozneje načelnik zvezne Udbe.

Leta 1983 je bil Gorenc že v gospodarstvu, vodil je papirnico Videm Krško. Prav gotovo je tudi vedel, kaj se dogaja čez Sotlo, saj so Đurekovića umorili predvsem zaradi sporov v hrvaški Ini, v katere sta bila vpletena tudi Vanja Špiljak, sin predsednika SFRJ Mika Špiljaka, in Titov sin Mišo Broz.  

Toda sodišče v Münchnu najbrž bolj zanima, kako je delovala Udba in kako so pobijali sovražne hrvaške emigrante, zato mu bo z zanimanjem prisluhnilo. Na prvem poskusu zaslišanja je Gorenc menda pozabil razumeti hrvaško, čeprav je še pred nekaj leti v intervjuju za občinsko glasilo v Krškem uporabil besedo »na razpoloženju«, ker se ni spomnil slovenske »na razpolago«.

Tokrat mu bo sodišče priskrbelo tolmača za slovenščino, tako da bo zanimivo videti, kakšni bodo njegovi izgovori. Morda bo slovenska Sova, prestreljena z nekdanjimi udbovci, onemogočila zvezo po videopovezavi ali pa bo skoraj 86-letni gospod izgubil spomin, kar se pogosto dogaja z vsemi nekdanjimi udbovci, ko jih nemški sodniki sprašujejo o njihovi nekdanji službi.

Denimo, pred kratkim sta po videokonferenci pričala predzadnji šef slovenske Udbe Ivan Eržen in general Marijan Kranjc, pa se »ubožca« nista mogla ničesar spomniti. Seveda je predsednik sodnega senata Manfred Dauster natanko vedel, koliko je ura, pa je enemu izmed njiju zabičal, da bi ga dal takoj zapreti, če bi bil takrat v sodni dvorani.

Eržen je tisti šef Udbe, ki je o JBTZ obveščal takratnega predsednika partije Milana Kučana in od njega želel navodila. To potrjuje, da je partija vedela, kaj dela njena »udarna pest«, kar je navsezadnje ugotovila tudi hrvaška komisija, ki je raziskovala udbovske umore: vodstvo Udbe ni nobene ofenzivne oziroma specialne akcije (umora ali ugrabitve) ukazalo brez soglasja državnega in partijskega vrha.

Milan Kučan je bil v času umora Đurekovića član CK ZKJ. Zagotovo bi bil on najboljša priča za münchensko sodišče.