Blamaža ministrice Tine Komel: v italijanščini nagovorila slovensko manjšino

V petek, 17. januarja, je Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu na nujni seji razpravljala o delu ministrice Tine Komel. Sklic nujne seje je posledica poslanskega vprašanja poslanke SDS Mateje Pučnik o tem, zakaj je ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu v italijanščini nagovorila slovenske rojake na dnevu emigranta, ki je bil v Čedadu 6. januarja.

Poglejmo najprej, za kaj je pravzaprav šlo. Dan emigranta, ki je letos bil že enainpetdesetič, je tradicionalna osrednja pobuda – kulturni praznik, ki združuje Beneške Slovence ob spominu na izseljence, ki so se domov vračali za božič. Gre za spomin na boleče izseljevanje, ki je Beneško Slovenijo dodobra izpraznilo. Ministrica Komelova se je v vlogi področnega ministra udeležila dneva emigranta in s krajšim nagovorom pozdravila vse udeležence. In si pri tem privoščila hud spodrsljaj, ki je bil v okoliščinah, v katerih je nastal, neokusen, nepotreben in žaljiv do slovenske narodne skupnosti v videmski pokrajini. Svoj pozdravni nagovor je razen nekaj uvodnih besed izpeljala v celoti samo v italijanščini. Na urad za Slovence v zamejstvu in po svetu smo zato poslali nekaj vprašanj, na katera smo dobili zelo kratek odgovor: »Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu se je udeležila slovesnosti ob 51. dnevu emigranta v Čedadu, kjer je imela pozdravni nagovor v slovenskem in nato v italijanskem jeziku.« Da to ne drži, smo se prepričali, ko smo slišali zvočni posnetek ministričinega govora. V približno dvominutnem nagovoru je Komelova govorila v slovenščini le dobre pol minute. Vsebinski del njenega pozdrava pa je bil samo v italijanščini. Kritike so upravičene, in to predvsem iz dveh razlogov.

Prvi razlog lahko posplošeno razširimo na številne slovenske institucionalne predstavnike in ne samo na Komelovo. Ministri, predsednik vlade, predsednik republike in podobno visoke institucionalne osebnosti v javnosti ne zastopajo same sebe, ampak državo. In tega se slovenski »vrhunski politiki« zelo pogosto ne zavedajo. Radi pokažejo, da so poligloti in se zato z institucionalnimi sogovorniki na isti ali (celo) nižji ravni pogovarjajo v tujem jeziku. Nikoli pa jih nihče ne opozori, da je to žaljivo do slovenske države in državljanov, ki jih zastopajo. Slovenski jezik in slovenski narodni ponos sta tako le papirnata vrednota, primerna za oguljene fraze dolgočasnih govorov. In ko je dolžnostno treba proslaviti stoti rojstni dan Borisa Pahorja, ne da bi kdo resnično prisluhnil pravemu sporočilu, ki ga vztrajno ta pošilja tržaški pisatelj.

Drugi razlog je vezan na okoliščine dneva emigranta. Beneški Slovenci so tisti segment slovenske manjšine v Italiji, ki so bili najbolj podvrženi nasilni asimilaciji. Pred fašističnim dvajsetletjem so Beneški Slovenci že občutili 50 let italijanskega iredentizma, po 2. svetovni vojni pa več desetletij ustrahovanja paravojaške organizacije Gladio. Rane raznarodovanja so se (deloma) začele celiti pred kratkim (recimo z razvojem špetrske šole). Primerno in samoumevno bi moralo zato biti, da uradni predstavnik slovenske vlade na uradni slovesnosti v počastitev Beneških Slovencev spregovori v slovenščini. To narekuje zdrava pamet. A očitno to ni vsem jasno. Žal je tudi to Slovenija.