Mislili bi si, da so še kolektiv, ker vztrajajo vsa ta leta in se podpisujejo kot kolektiv, vendar se zasebno ne družijo. Kot so pojasnili v zadevi Dušana Smodeja in njihovega preminulega člana Uranjeka, so člani Irwina že zelo zgodaj striktno ločevali Irwin od njihovih zasebnih življenj. »Razen na zabavah, vezanih na Irwin in NSK, smo se zelo redko znašli v isti družbi.« Ne gre torej več za skupino prijateljev, temveč in nenazadnje za tržno znamko.
Bili so del t. i. široke alternativne scene, ki se je v osemdesetih letih zoperstavljala dominantni kulturi in represivnemu državnemu nadzoru. Tako kot Nova revija so bili v NSK subverzivni, a hkrati tolerirani. Kar pa ne pomeni, da ni prihajalo do odkritih represij, groženj, tudi priporov.
Bili so del t. i. široke alternativne scene, ki se je v osemdesetih letih zoperstavljala dominantni kulturi in represivnemu državnemu nadzoru. Tako kot Nova revija so bili v NSK subverzivni, a hkrati tolerirani.
Omenimo plakatno afero Novega kolektivizma, oblikovalske podskupine NSK, v kateri so bili po en član iz drugih skupin: Dejan Knez (Laibach), Miran Mohar (Gledališče Sester Scipion Nasice, Irwin), Darko Pokorn (Novi kolektivizem), Roman Uranjek (Irwin).
Na natečaj vodstva slovenske mladinske organizacije za Titovo štafeto leta 1987 je Novi kolektivizem prijavil črno-sivi (metalni) plakat s podobo mišičastega mladeniča, ki herojsko vzdiguje roki, opremljeni s simboli SFRJ. Plakat je parazitiral na nacistični sliki Tretji Reich Richarda Kleina, nacistični simbole so zamenjali za jugoslovanske in slovenske. Plakat je izbrala slovenska komisija (Jožef Školč, Meta Dobnikar, Igor Vidmar, Mojmir Ocvirk in Borut Šuklje), nato še jugoslovanska v Beogradu. Nihče v obeh komisijah ni prepoznal priredbe nacistične slike, spominjajoče na heroično estetiko socialističnega realizma.
Kot je v dokumentarcu TV Slovenija povedal Tine Hribar, so jim škandal in vse druge akcije koristile, ker se tako oblast ni osredotočila le na novorevijaše; bila je zbegana in spraševala, kdo vse ji škoduje. 57. številka Nove revije je namreč izšla 20. februarja 1987, teden dni pozneje pa je izmišljeni inženir Nikola Grujić v beograjski Politiki razkril, da je vir plakata nacistična slika Tretji rajh.
Angažirana glasba in sicer umetnost (z NSK in njenimi deli vred) že okoli leta 1990 ni več medij prepovedanih tem–ne učinkuje več politično.
Nova revija je Laibachu leta 1983 ponudila prostor za objavo manifesta Laibach Kunst. Tega leta je odšla na prvo evropsko turnejo (Occupied Europe Tour), fotografsko gradivo s turneje je od prejšnje srede na ogled v galeriji Photon – fotograf Teodor Lorenčič je fotomonografiji dal naslov 40 let večnosti.
Letos poleti je Novi kolektivizem svoje kulturne plakate predstavil v Galeriji Nove univerze v Ljubljani – kjer delujeta tudi prvi odgovorni urednik Nove revije Dimitrij Rupel in tvorec slovenske ustave ter eden prvih pobudnikov plebiscita Peter Jambrek. V Križankah je Laibach v začetku meseca uprizoril s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija glasbeno-gledališko-filmski spektakel Alamut.
Novi kolektivizem je podpisal tudi naslovnico Mladine, ki parazitira na Layerjevi Brezjanski Mariji. Jezusa kot novorojenega Odrešenika nadomešča podoba deklice, »ki pa ima tudi že atribute odrasle ženske«, kot je v protestni izjavi zapisal rektor narodnega Marijinega svetišča frančiškanski pater Robert Bahčič. Spominja na hermafrodita.
Angažirana glasba in sicer umetnost (z NSK in njenimi deli vred) že okoli leta 1990 ni več medij prepovedanih tem – ne učinkuje več politično.
