Crnkovič je z novico o osebnem stečaju po dolgem času spet dočakal svojo minuto slave – v črni kroniki. Po odhodu z Dela in Požareporta ni potonil zgolj v rdeče številke, temveč tudi v popolno nepomembnost. Kljub bankrotu je še vedno trdno prepričan, da seka in lahko vsem soli pamet in jih zmerja. Čeprav se je z osebnim stečajem uvrstil v isto kategorijo kot propadla tajkuna Ivan Zidar in Zdenko Pavček. Povrh vsega je Crnkovič razkril vso svojo amoralo, zaradi česar bi mu morali bralci obrniti hrbet. Z davčnim dolgom je namreč kradel vsem nam, davkoplačevalcem, drage bralke in dragi bralci, saj se mora država zaradi Crnkovičev in podobnih zadolžiti ali znižati plače, pokojnine in socialne transferje ali pa zvišati davke. Vse seveda na naš račun.
Namesto da bi se potuhnil, pa Crnkovič podobno kot propadli tajkun Kordež, ki je uničil Merkur, hodi ves važen in ošaben naokoli, pridiga neumnosti, v resnici pa sporoča: bodite taki kot Marko Crnkovič. Zadolžite se, ne vračajte svojih dolgov, ne plačujte davkov, bankrotirajte in pustite dolgove drugim. No, ni čudno, da je spletni portal Fokuspokus pod njegovo uredniško taktirko postal izpostava Sirize in goreče poziva k odpisu grških dolgov in s tem h kraji slovenskih davkoplačevalcev. Dejansko bi se morali preimenovati v siriza.si. Če bi vsi sledili Crnkovičevemu bankrotiranemu zgledu, potem bi država propadla, saj nihče več ne bi plačeval davkov in obveznosti. Postali bi bankrotirana Grčija ali bankrotirana Jugoslavija!
Ne gre za prvi Crnkovičev bankrot, pardon, potop. Pred tem je Crnkovič tako porazno vodil Naše razglede, da jih je potopil. Po svoji »uspešnosti« je tako zaslovel, da na spletni strani Razvezani jezik obstaja celo besedna zveza »uspešen kot Crnkovič z Našimi razgledi«. Po Crnkoviču se seveda bankrot lahko šteje za uspeh: čira-čara, hokus-pokus in puf, dolgov ni več. Zato ni presenetljivo, da je vnet zagovornik Jožeta Mencingerja in njegovega bankrotiranega nacionalnega interesa, za katerega smo davkoplačevalci odšteli milijarde evrov. Za Crnkoviča je Mencinger kot preroška Kasandra, čeprav je rdeče direktorje javno pozival h kraji družbene lastnine! Crnkovič pa mu ljubkovalno pravi Menci-Benci.
Glavno je, da sledi svojim političnim obsesijam, zlasti o desnici, Janši in SDS. Če desničarji že niso janšisti, ki po Crnkoviču mešajo drek, so zanj pač »pusiji«. Njegove analize so otročje in intelektualno povsem izpraznjene. Kot pokvarjeni iphone. Tako se je spravil na Evo Irgl v zvezi z njenim sebkom na tviterju. Še večjo intelektualno praznino je razkril s kolumno o Janševi kapi, v kateri je tresel nebuloze o Janševi družinski fotografiji na družbenem omrežju. Obsesivno se zaletava v desne medije, ki imajo le nekaj pičlih odstotkov medijskega prostora. Z Reporterjem si briše rit. Urednika Silvestra Šurlo je celo obtožil, da je kriv za obsodbo kolega Boštjana Turka (ta ima po Crnkoviču poblaznelo pravičniško steklino). Že pred leti se je v svojem tipičnem vsevednem slogu zaletaval v Mića Mrkaića, ki mu je v odgovor zapisal: »Crnkovič živi v prepričanju, da mu za izrekanje sodb o praktično vsem ni treba biti poznavalec praktično ničesar.« S ponovnim bankrotom je pokazal, da se očitno ne spozna niti na vodenje osebnih financ!
Pred Crnkovičevim pljuvanjem so varni negativci na levem političnem polu. Janševo oznako »opankarski žurnalizem« je označil za sovražni govor, medtem ko je leve pozive k ubojem označil za provokacijo! Godničev poziv v oddaji Dobro jutro na RTV Slovenija, da je treba vse nasprotnike Tita pobiti in jih vreči v jamo, je za Crnkoviča dobra provokacija. Navdušuje se nad Žižkovimi zavrženimi besedami – od zagovora Laibachovega sramotnega klanjanja klavcu Kim Džong Unu do sovražnega govora v Žižkovem pozivu k uboju vodilnih politikov EU. Seveda Crnkovič ni našel kritične besede za propadlega politika Golobiča, ki je prejšnji teden ukinil klinično mrtvo stranko Zares. Še več, Crnkovič se je navduševal celo nad propadlo političarko Katarino Kresal, in to že nekaj mesecev po njenem dokončnem polomu na volitvah 2011. Ker je vedno na pravi strani, se je pohvalil, da je lani volil za Cerarja.
Čeprav ima po poročanju medijev že od avgusta 2013 blokiran račun, je specialist za vse in na dolgo in široko razpravlja, kaj naj počnejo lastniki medijev. Še 2013 se je že videl na stolčku odgovornega urednika Dela, nedavno pa je novemu lastniku Dela Petriču hitel soliti pamet, naj na Delu naredi masaker. Dejansko se mu je zelo nediskretno ponudil, naj ga vzame na Delo za odgovornega urednika – in še en bankrot bo zagotovljen! Če pri Petriču ne bi uspel, je imel še eno železo v ognju – Požarja. Z njim se je razšel, nakar se mu je začel zaradi bankrota in prazne denarnice prilizovati in Požarjev medijski projekt hvaliti na vsa usta. Zdaj ga spet poučuje, da ga je pokopala lastna trma. O svojem pokopu pa hinavsko molči.
Levi dominantni mediji, za katere je pisal skoraj celotno kariero, Delo ali Dnevnik, ga seveda ne motijo. No, moti ga le to, da ni več del te rdeče falange in ga zato danes nihče več ne bere. Na vsak način se hoče vrniti v velike medije – na Delo, kamorkoli, samo da uide popolni nepomembnosti in anonimnosti, v katero je padel kot v dolžniško luknjo brez dna. Vendar nikoli več ne bo, kot je bilo. Crnkovič ni bankrotiral zgolj finančno, temveč tudi moralno. Odslej bo za vedno Marko Bankrotirani Crnkovič.