B. M. Turk: Ko država kriminalizira rabo osebnega računalnika

Dogodki današnjega dne kažejo na to, da človeka nič več ne more presenetiti. Ko je namreč prepričan, da je instrumentalizacija oblasti in njenega aparata za potrebe nekdanje komunistične nomenklature, sedaj transformirane v niz »neodvisnih« strank (SMC) in institucij dosegla svoje dno, nas vnovič postavijo na laž. »Preiskava poslovnih prostorov Andreja Širclja na Trstenjakovi 8«, kot se glasi nalog za preiskavo preiskovalne »sodnice« (dajemo v navednice, kajti početje Deše Cener nima z definicijo pojma »sodnica«, kot ga navaja Slovar slovenskega knjižnega jezika iz z ustavnim redom RS dosti skupnega) je namenjena predvsem zasegu celotne elektronske dokumentacije največje opozicijske stranke. In posledično njeno zlorabo.

V odredbi za preiskavo se po podrobnem branju odkrije, da Deša Cener pri razlogih, zakaj bi bil Andrej Šircelj kriv in zakaj bi bilo potrebno zaseči strežnik SDS, navaja zgolj besedo »verjetno« in »verjetnost«: verjetno je, da se bo našlo: obstaja verjetnost, sklepati je, verjetno je, da je uporabljal.... Na strani 12 in 13 odbredbe, v kateri se pojavi bistvo dokumenta, so bistvene povedi, ki naj bi »bremenile« Andreja Širclja vpeljane z glagolom »verjetno je« oz. njegovimi izpeljankami. Ko človek to pozorneje prebere, vidi, da gre za čista namigovanja oz. da ni za preiskovalno odredbo nobenega razloga, razen predpostavke, da »je verjetno«. Verjetno tudi je, da bo za božič snežilo, lahko sklepamo.

Razpolaga pa Deša Cenar tudi z »neizpodbitnimi dokazi«, ki jih spet najdemo na straneh 12 in 13. Tako: »Andrej Šircelj je nedvomno uporabljal službene elektronske naprave«. In to je res: Andrej Šircelj ni spuščal dimnih signalov, udarjal po tam-tam bobnih ali kuril ognje, kot to počnejo afriški domorodci, ko se sporazumevajo. Niti ni podatkov, da bi v ogledalce lovil sončne žarke in jih v obliki sporočil pošiljal na sedež DUTB. Andrej Šircelj namreč živi v 21. stoletju in kot desetine milijonov ljudi »nedvomo uporablja službene elektronske naprave«. Tak zločin sem zagrešil tudi podpisani, ko sem sestavil pričujoči zapis«. In spet smo pri Patrii in dokazovanju na način »neznanega kraja, časa, zneska in motiva«.

Ker je stranka, ki trenutno predstavlja strice (SMC) odpovedala na celi fronti vprašanj, ki se zastavljajo v zadnjih mesecih (ekonomija, begunci, brezposelnost), so ji ljudje začeli obračati hrbet. Ker je prva opozicijska stranka začela dobivati neulovljivo prednost, je bilo spet nujno angažirati aparat paradržave, kamor se vse bolj uvršča krivosodje.

A pozorna igra je vse bolj razkrita. Doma in na tujem. V zadnji številki revije Communisme (Pariz) Stéphane Courtois, pobudnik in avtor Črne knjige komunizma analizira Slovenijo in mimikrijo njenih postkomunistov. Zanje uporablja izraz nomenklatura, da bi ponazoril, kaj si misli o »partizanih« in njihovem »antifašizmu«, pa oba pojma postavi pod narekovaje. Navedimo: »V Sloveniji, ki je veljala za vzorec demokratičnih in evropskih vrednot (med 2004 in 2008, ob vstopu v evro, op. BMT), je nomenklatura (»nomenklatura« v izvirniku) obdržala bistven del svoje moči: preživetje ji zagotovlja kult »antifašizma« Titovih »partizanov«, ki so bili pod pretvezo boja zoper okupatorja dejansko odgovorni za brezobzirno državljansko vojno, v posledici pa za poboje, katerih grozovito razsežnost Slovenci dejansko odkrivajo šele zadnje desetletje in pol. Postkomunizem so komunisti vsilili tako, da so ob navidezni  spremembi politične barve obdržali večino najpomembnejših pravic do moči« (Stéphane Courtois, uvod v Communisme 2015, str. 29). S. Courtois v omenjem uvodu citira tudi članek podpisanega avtorja, ki ga bralstvu Reporterja predstavimo kmalu.

Nismo sami in ne brez moči, ko se borimo zoper nasilje.